Ste tudi eni izmed njih?

27. nov 2008 7:27

meni pa poteče pogodba maja in nisem prepričana, da bo kaj s podaljšanjem. Sem pa se odločila, da bom študirala ob delu in imam decembra 1 izpit. Odločila pa sem se, da če mi slučajno ne uspe s podaljšanjem pogodba, bom pa poskušala med drugim tudi s peko peciva in na ta način vsaj malo popravila mesečno denarnico. Izkušnje s peko sem pridobila od babice, ki je bila kuharica, recepte pa na kulinariki. Znanci so nad mojo peko navdušeni in že zdaj pečem "po željah", tako da mislim, da tud pol ne bo velikih težav. Dejstvo pa je, da to ne bo za preživetje, je pa vsekakor za dvig morale. Pa še malo študijskega "stres, tudi pred izgubo zaposlitve slabo vpliva na zdravje, osebno razpoloženje in razmerja v družini ter okolici". Poskusite biti pozitvni, saj če zbolite, bo vse še samo slabše. lp laik

26. feb 2010 22:33

Sem našla to temo in opazila, da vas je bilo veliko v mojem položaju- na zavodu. Kako vam je kaj uspevalo iskanje službe? Ste vsi, ki ste pisali ta post našli službo? Ali je kdo še na zavodu? Dobrodošle vaše izkušnje. syu

27. feb 2010 19:06

Zame se je dobro izšlo.Preko zpiz-a sem si skorajda izborila poklicno rehabilitacijo. Tako bom naslednja tri leta oziroma največ štiri leta na breme zpiza.Priznali pa so mi tudi tretjo stopnjo invalidnosti. Torej zame zaenkrat dobro.Potem pa bom razmišljala,kako naprej.Trenutno mi je edina skrb ,da uspešno zaključim šolanje,kar mi tudi uspeva. kriznana

27. feb 2010 20:07

Jaz sem po porodniški ostala brez službe,čeprav sem imela pogodbo za nedoločen čas.Sicer imam tak poklic,da bi lahko svoj s.p., smo pa se raje odločili,da bomo imeli še enega dojenčka,pol pa se intenzivno posvetimo iskanju zaposlitve.

tejčika

27. feb 2010 20:18

Imam otroka, ki išče službo. Končal je magistrerij. Zdaj išče službo od vrat do vrat, tudi v tujini. Na srečo ima nas-starše, ki mu finančno pomagamo in mu stojimo ob strani. Na žalost je v službah mnogo oseb, ki imajo pogoje za upokojitev, pa to ne storijo. Njihove izjave so sledeče: "Kaj bom pa delal doma, pa še penzija bi bila veliko manjša od plače". Nimam besed. Egoizem pa tak! Koliko mladih, sposobnih ljudi je na cesti. Ni jim lahko. Pa še nihče jim ne pomaga. Želim jim čimprejšno zaposlitev. Migla

28. feb 2010 23:52

Eh, migla, ko se bodo ti mladi sposobni ljudje zaposlili, se bodo pa pridružili tistim, ki že zdaj jamrajo, kako visoki so prispevki za ZPIZ in koliko neproduktivnih upokojencev morajo vzdrževat. Pa prispevki za socialno varnost so menda tudi nesmiselni, takoj ko prideš od zavoda stran

VSAK ima PRAVICO, da dela, ne glede na leta, pogoje itd. Kmalu se bomo znašli v družbi, kjer  upokojitev niti slučajno ne bo več "dolžnost", še pravica komajda...

Nasja

1. mar 2010 19:53

Nasja, na žalost se s tvojo izjavo ne strinjam. Nasja, po tvoje je rešitev v tem, da generacija zrela za upokojitev do konca izkoristi svoje možnosti, mladi pa naj čakajo na svoj trenutek. Ali si tako razmišljala tudi takrat, ko si imela 30 let. Migla

1. mar 2010 21:03

Migla je napisal/a:

Nasja, na žalost se s tvojo izjavo ne strinjam. Nasja, po tvoje je rešitev v tem, da generacija zrela za upokojitev do konca izkoristi svoje možnosti, mladi pa naj čakajo na svoj trenutek. Ali si tako razmišljala tudi takrat, ko si imela 30 let. Migla

se strinjam Migla. Namesto da se vzame novo telefonistko na občini, dela starejša gospa v penziji - honorarno. Pa še dosti tega je. Katarina K http://katarinaktorteprisalmoneli.blogspot.com/ http://katarinak.moj-album.com/

1. mar 2010 21:15

Sama sem velikokrat pristala na zavodu, takoj po srednji šoli, po opravljenem pripravništvu, po končanem javnem delu, po zaposlitvi za določen čas, po izteku porodniške in z letošnjim letom prvič dobila zaposlitev za nedoločen čas; torej po dvanajstih letih prisotnosti na trgu dela. Se mi zdi skoraj znanstvena fantastika. Ni za obupat. Delala sem tudi na Zavodu za zaposlovanje in so mi takšne in drugačne zgodbe blizu. tejč1

1. mar 2010 22:51

Ja, Migla, tudi v mlajših letih, ko sem bila na zavodu, sem mislila tako. K sreči mojim staršem še ni bilo treba v penzijo in so mi takrat lahko pomagali.

Pravica do pokojnine se je razvila v 19. stoletju kot zavarovanje pred revščino v letih, ko ljudje ne morejo več delat, ne pa kot dolžnost, da se v najboljših letih umaknejo v osamo in živijo od mizerne penzije (ali pa uživajo življenje na račun zaposlenih).

Tako pokojnina kot nadomestilo/pomoč na zavodu gredo namreč pravzaprav iz istega žepa - iz socialnih prispevkov  zaposlenih. In konec koncev je vseeno, ali to črpa upokojeni strokovnjak s 40-letnimi izkušnjami ali nezrel mladenič z magisterijem; skoraj bi se vprašala, kdo lahko skupnosti na določenem del. mestu prispeva več...

V gospodarski krizi, kakršno imamo, bi bilo - že po zdravi kmečki pameti - najbolje, da vsak dela čimveč in čimdlje po svojih najboljših močeh...

Zato želim vsakemu, ki se je znašel na zavodu, da čimprej najde kar najboljšo službo - pa ne na račun drugih.

Nasja