12. nov 2008 14:58
že dooolgooo let je tega, ko sem se s svojim "kalimerotom" (fiat126), peljala k žlahtovki na klepet - bil je prelep poletni večer okrog 21,30 - pot me je vodila mimo osnovne šole, omejitev je bila 40 in peljala sem toliko ali mogoče celo kakšen kilometer na uro manj, ko je iz teme pred avto skočil fantič star nekaj več kot pet let (z očkom sta šla naproti mamici, ki je delala do 22-ih). Fantka sem zadela, s tem, da je v bistvu samo padel, saj sem v trenutku ustavila - videti ni bilo nobene poškodbe, vendar sem kljub temu vztrajala, da moramo v zdravstveni dom, potem so seveda poklicali policijo itd itd.... Ne morem opisati, kakšna je bila moja reakcija potem, ko sem dala skozi vse te "formalnosti"- tresla sem se kot šiba na vodi in jokala kot dež in mislim, da nisem zatisnila očesa tisto noč.
Naslednji dan sem šla dečka obiskat, mu nesla neko veliko igračo in čokolado in dečko je imel, kljub temu, da prejšnji večer ni bilo nič videti, na glavi ogrooomnooo buško - bil pa je živahen in vse skupaj je minilo brez posledic Vse drugače bi pa lahko bilo, če.....
Zato res velja upoštevati omejitve, saj tisti znaki tam niso kar tako, sami sebi namen. Vsemu napisanemu navkljub pa moram priznati, da po avtocesti včasih potegnem več kot tistih 130, človek se še zave ne, kdaj je kazalec na 150
rrr