29. sep 2008 11:31
Dolga verzija s pol-repom (tipo Gigliola Cinquetti na San Remu.....). Bela pentlja. Kostanjevordečkasti lasje do pasu. In zraven svetlomoder kompletič tunike in hlač, ki smo ga lačnih oči kupili na Via Carducci. To sem jaz pri šestih letih.
Nekje pri osmih letih sem izjavila, da bi rada imela krajše lase in smo šli k frizerju. In me je ena ženska dobesedno oskubila "na fanta" (striženje na suhe lase). Če bi iz tistega nastala krajša verzija Mie Farrow, bi še šlo, ampak tista ženska je pa kar skubila brez koncepta. Še danes slišim mamin "ja pa ne tako kratko, pa kaj delate?" in odgovor "veste gospa, težko strižem, so tko gosti lasje..." ih je trapa skubila naprej.
Doma je moja teta (mamina sestra), ki je imela veselje do škarij, popravila, kar se je sploh še dalo popraviti. Očetu se je strgal film in ga je mama komaj prepričala, da ni ozmerajal in sploh delal kažina v frizeraju.
Kake pol leta je bilo treba počakati, da so se lasje obrasli. Potem me je celo osnovko strigla teta - tista z veseljem do škarij (sem imela tisto Suzi Quatro frizurico, ki se ji danes reče stopničasto striženje). Oče je rekel, da teti zaupa, in da njegov otrok že ne bo hodil na skubljenje v "vaške frizeraje" (od tu tudi izhaja termin, ob katerim se lucka52 blazno krohota). Potem se je tetinemu striženju prepustila tudi moja mama in je bilo spet super. Sva imeli kmalu podobni frizuri in svet je bil spet moj.
Tistih šest mesecev, ko je bilo treba čakati, da so se lasje malo obrasli, sem ves čas nosila oblekice, ker tisto vprašanje majhni punčki s kratkimi lasmi " a si ti fantek ali si punčka?" mi je bilo čezmejno odiozno. Pa vedno so se mi smille sošolke, ki so jih mame "ostrigle na kratko, zdele čez poletje, k je tko vroooče". Nekako sem že v otroštvu v takem striženju prepoznala eno manifestacijo moči, ki je bila totalno odveč. Striženje deklice je v bistvu ena "kastracija" (s tem, ko jo ostriže na kratko in se ne prepozna, kakega spola je otrok, se v bistvu izvede simbolna kastracija) in naj tega za božjo voljo ne dela njena mama. Konec koncev, že itak človek najde marsikaj, kar šele v odrasli dobi razreši s svojimi starši (eni pa še takrat ne) in ni treba temu seznamu dodajati še prisilnega striženja.
Vendelina jr.