10. feb 2011 12:28
Nola,
Meni je zelo zanimivo opazovati, kako se taki in podobni fenomeni širijo med nas. Iz svojega otroštva in mladostniških let se ne spomnim, da bi v krogu moje žlahte oz. znancev praznovali kaj več kot poroko, krst otroka, morda še kakšno zlato poroko, "abrahamovske fešte" so bile redke. Darilc oz. spominkov iz teh "prireditev" pa se sploh ne spomnim.
No, potem pa sem se v zgodnjih dvajsetih iz centralne Slovenije preselila v bližino italijanske meje. Prvih nekaj tednov sem tiho in skrbno spremljala navade mojih gostiteljev (bodoče tašče in tasta), med drugim sem opazila tudi nekaj, česar doma nismo poznali. To so bili nekakšni tilasti oz. čipkasti mošnjički, polnjeni z belimi jajčastimi "kamenčki", s pripetim listkom, datumom in imeni, nekateri so imeli ob listku pripetega tudi kovinskega angela ali kako drugo figurico. Ni mi bilo jasno, od kod je tašča prinesla te, zame nenavadne "spominke", ki jih je tako skrbno hranila v vitini, skupaj z nikoli rabljenimi kristalnimi kozarci in vazicami.
Tašča mi je seveda takoj razložila pomen teh "spominkov", resno mi je razložila, da gostitelji, ki svoje goste ob poroki, krstu ali birmi, obdarijo s tem "spominkom", za te reči plačajo ogromno denarja in da se teža "fešte" oz. "radodarnost (beri premožnost) gostitelja" meri tudi po tem ali so "kamenčki" (bomboni, zaviti v til) samo "navadni" ali morda "mandeljevi" ali je priložena figurica "unikatna" ali ne, pa v kateri "konfeteriji" čez mejo so naročili ... skratka moje nedožno strmenje v čipkasta čudesa je kar naenkrat preraslo v amaterske "sociološke študije" vseh vitrin pri moji novi žlahti
NO, čez nekaj let se je "moda" obdarovanja gostov na porokah s "konfeti" razširila tudi v moje rodne kraje.
Jaz in moj neporočeni "mož" pa se nekako nisva mogla odločiti za uradno formalizacijo najine skupnosti, zato je moja ljuba tašča ostala brez užitka ob izbiri konfetov "ki pritičejo našemu stanu in priložnosti". Še njenih vnukov nisva popeljala h krstu.
Ampak nič za to, saj je kmalu prišla v naše kraje "moda" relikvij v obliki abrahamovskih darilc, pa darilc ob fešti 40 - letnika, pa svežega diplomiranca! (take stvari so še dodatno razmahnile mojo amatersko "sociološko - antropološko" strast) ... skratka, skorajda ni več priložnosti, da "pozorni" gostitelji svojih gostov ne bi obdarili z "večjimi ali manjšimi želodi" (prosto po Noli)
Kar se "veselja" z nabranimi "darilci" tiče ... jah, jaz priznam, da me čudaštvo in bizarnost na nek čudni način privlači, zato bi take zadevice vsekakor shranjevala v neki prav za ta namen določeni skrinji ali škatli in bi se v svoji "antropološki strasti" naslajala ob njih.
Ampak večna ljudi, ki me obkrožajo, je bolj resnih. Moja tašča (in vse sosede) vse te drobnarije shranjuje v vitrinah s kozarci, redno briše prah z njih ... in ob organizaciji lastnih "okroglih" zabav ji celo služijo kot "inspiracija" za svoje darila gostom.
So pa ljudje, ki gostiteljevo pozornost sicer z nasmeškom in hlinjeno hvaležnostjo sprejmejo, na koncu jo pa po hitrem postopku vržejo v smeti.
Vsekakor vsakemu, ki si želi svoje goste ako ali drugače "obdariti" s "spominkom na fešto" svetujem, naj tega ne počne, če med svojimi gosti nima resničnih ljubiteljev te "ljudske umetnosti". Škoda časa in denarja ... ljudje večinoma te zadeve mečejo proč, priznajmo si to.
Mojca