Vsak ima svoj strah, čeprav je že babica govorila, da je strah na znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. Ampak vseeno, moja babi je, ne vem ali je možno tudi genetsko ali je pač stvar naklučja in opazovanja, prenesla svoj strah pred kačami na mojo mami (ko je bila noseča z njo, se je bližnje srečala z ogromno kačo) in mami na sestro. Ta strah je marsikomu razumljiv, ali pa strah pred višino, zaprtimi prostori...naše fobije. Sama pa se bojim .... ja, ne se smejat, meni je stvar zelo resna, bojim se lazarjev...sama jim pravim brezdomci, ker nimajo hišice, tisti s hišico so prav prijazni. Ampak naš avtohtoni slovenski lazar...kako je meni to nekaj grdega, kar zdaj se mi tresejo roke, ko pa ga kdaj srečam, obstojim pred njim, močno skrčim prste na nogi in v kolenih nekaj zaklene njihovo gibanje.
Česa se pa vi vsega bojite? meni se vsi smejijo...ko nepremično stojim pred lazarjem... :) verjemite, veliko raje bi srečala kačo, pajka...
nitta