19. sep 2008 19:20
Žabe, krastače... to je
Ne vem zakaj in od kje ta strah. Vem da nič ne naredijo, da so koristne, ... ampak ne gre in ne gre.
Je pa situacija precej huda . Imam kup dogodivščin s temi bitji. Doma smo na robu vasi, zraven imamo kamnosek, kjer se žabe in krastače razmnožujejo.
Neke noči (tam nekje 4 ura zjutraj) sem prišla domov in na predpražniku me je čakala krota. Na vse načine sem klicala očija (spijo v podstrešni sobi) da mi je prišel umaknit to zver, da sem šla lahko spat.
Če je povožena na cesti, zamižim in tečem mimo.
Če je na cesti in sem v avtu, VEDNO dvignem noge ko se peljem čez in v trebuhu me kar zvije.
Aha, pa še ena zgodbica:
Nekoč sem šla po prijateljico z avtom. Ker sva bili že malce pozni, sva se odločili da greva po bližnjici. Skoraj na cilju pa je odsek, kjer mrgoli krastač po cesti. Tisti kraj je znan po tem. Tisti večer jih je bilo tooooooooliko, da niti s kolesom ne bi mogel priti čez, ne da bi kakšno povozil.
Mene je zagrabila panika.... obrnila sem, in nato sva se odpeljali nazaj, pa po glavni cesti do cilja. Zamudili sva ... precej
Drugače pa ... me je blazno strah različnih nepomembnih stvari, od poroda naprej.
Naprimer... kot velika ljubiteljica potapljanja, ne grem plavat v morju - oziroma samo po nizki vodi. Potapljam pa se komot - z veseljem.
Od poroda naprej ne grem v gozd, ker se bojim... še sama ne vem česa.
Zvečer ne odnašam smeti oz. raje sploh ne grem iz hiše ko se zmrači...
Torej en velik strahopetec.
Da ne omenjam, da se nikoli ne bi peljala z letalom,....
MM