Srednja šola

12. sep 2008 10:37

To,da je gimnazija dobra šola a ni za vse.Kaj ti pomaga,če končaš gim. z minimalnim št točk(gim. je piflanje za točke) pa se ne moreš vpisati kamor želiš.Tak otrok bo lažje naredil drugo sš prav tako s fanti, beybami,bendi in še s čim, pač ne bo imel elitne šole za sabo,bo pa mogoče manj obremenjen in starši tudi.Sicer pa tako kot je rekla ksenjako,življenje ubira svojo pot. anemona

12. sep 2008 11:02

Kdorkoli misli, da bo današnji mladostnik zgolj s končano srednjo šolo "imel poklic" in da bo potem ta "poklic" opravljal do takrat, ko se bo upokojil......mi je zelo žal, ampak se moti. Vseživljensko učenje je in bo še dolgo ena velika mantra. Tudi poklici, kjer bi človek na prvo roko mislil, da so potrebna predvsem obrtna znanja (npr: polagalec keramičnih ploščic, vodovodni instalater, avtomehanik, zidar)...tudi tu se potrebuje eno dodatno izobraževanje. Mlad človek sicer zmore predvsem fizično delo, ampak takoj, ko bi pa kak svoj d.o.o. odprt in ponujal storitve, se mora pa tudi naučiti prava, ekonomije.....itd. Časi, ko se je lahko kdorkoli zananšal na svoj naravni talent za "kšeft"....to je mimo. Tisti, ki so se zanašali, so na seznamu stečajev in prisilnih poravnav (ki je javen). Naslednji primer: kmetijstvo....pa če tule ni človek vsaj malo doma v naravoslovnih vedah, semu slabo piše. Da ne govorim o tem, da se brez bazičnih poslovodenjskih znanj ne da izpolniti nobenega obrazca za neposredna EU vplačila (brez znanja branja uradnih listov se jih pa niti ne zna poiskati). Hočem reči, današnji otroci se bodo morali ves čas izobraževati. To ne pomeni, da bi morali vsi imeti univerzitetne diplome. Ampak skozi svoje življenje bodo morali ves čas hoditi na neke dodatne tečaje in pridobivati vsaj interne kvalifikacije. In se zraven naučiti varčevati in imeti zavarovalne police zase in za svoje otroke in si tudi ves čas dodatno vplačevati pokojninsko varčevanje. Če ne bodo naredili čisto vsega tega, se bodo obsodili na življenje/vegetiranje s 300 EUR na mesec in to vse življenje. In če grem nazaj na mladostnike: ne moremo od 14-letnika pričakovati, da bo o teh stvareh razmišljal. Bi pa morali njegovi starši. Zgolj fiksacija na to, koliko točk je potrebno kje - dasiravno je to na kratki rok relevantno - ne zadošča. Vendelina jr.

12. sep 2008 11:06

Veliko mojih sošolcev brez delovnih navad, s talentom blefiranja in dokaj dobrim spominom je naredilo gimnazijo. In jih je bilo tudi veliko, ki v četrtem letniku niso vedeli, kaj jih veseli in kaj bi radi šli študirat. vida70, je hčerka na splošni gimnaziji? Ker se mi zdi rahlo čudno to z štirjimi letniki fizike? Ampak nisem najbolj na tekočem s programi tako da ne vem, koliko se lahko posamezne šole odločajo za predmetnik. Ko sem bila še v OŠ se je govorilo, da je gimnazija oh in sploh, gimnazijci smo bili ponosno da to smo, zdaj, po narejeni maturi pa vidim, da me niso skoraj nič naučili, vsaj ne toliko, kolikor bi lahko. Če se vrnem na prvi post. Tudi jaz mislim, da je najbolje opravit kakšne teste, da se vidi za katera področja je bolj talentirana, (čeprav npr., če ji gre matematika v OŠ in SŠ, še ne pomeni, da ji bo šla faksu - lastne izkušnje). Meni je moja mama rekla enako, le da sem jaz vedela kaj si želim. Nekako z gimnazijo nimaš kaj preveč izgubit. Sem vedno gledala na vso stvar tako, če sem sposobna naredit gimnazijo in če ugotovim, da želim imet kak poklic za katerega ne rabim višje šole, sem sposobna naredit tudi poklicno šolo, le da je še dodana praksa. Le- ta je lahko problem, ampak če te ne veseli in če nisi niti malo talentiran, potem je tako brez veze, da rineš tja. Pecenka

12. sep 2008 11:13

Sama sem začela svojo gimnazijo in znanje, ki sem ga tam pridobila, ceniti po deseti obletnici mature. Kilometrina let je ena svojevrstna učiteljica. Vendelina jr.

12. sep 2008 11:22

Pecenka, hci je splosna gimnazija, v cetrtem letniki je fizika sicer izbirni predmet ( zagotovo ne pride v postev), ampak vkljucno s tretjim letnikom ji pa ne uide vida70

12. sep 2008 12:30

Vida, brez strahu. Tukaj podpisana bi bila, če ne bi bilo ponesrečenega podajanja fizike, ena blazno dolgočasna odličnjakinja, ampak ker je naš učitelj iskal neznanje in treniral strahovlado, sem pri tem predmetu bolj dvojke dobivala. Kar je bila potem stalna tema vse redovalnih konferenc v stilu, kako to, da sem imela stabilno odlično pri matematiki in kemiji, pri fiziki pa dvojko...Nakar me je imel profesor še za odtenek bolj "na piki". Naslednje šolsko leto pa sem, ko sem spet fasala dvojko, končno doumela, da imam sama še vse pred sabo, medtem ko je profesorjevo ekserzciranje strogosti verjetno največ, kar se mu zgodi v dnevu in da je preprosto škoda moje energije za to, da bi se bala, da me bo spet vprašal nekaj, česar ne bom znala. Ker učitelj ima v odnosu učitelj-učenec že po definiciji avtoriteto. Če pa se tako ne počuti in išče avtotiteto z dodatnim ustrahovanjem - potem pa kaj prida verjetno ne more biti. In ko sem to pri sedemnjastih sprevidela.....se je vrnila samozavest, pa ocena se je tudi popravila. Nepopravljiva kolateralna škoda pri vsem tem je, da imam v znanju fizike velike luknje, pa tudi zanimanja ravno ni pretiranega. Nobody"s perfect Ampak, če ne znam fizike, sem se pa na svoji koži naučila, da se ni treba nikogar bati in da se spoštovanje doseže predvsem z zgledom in znanjem in ne s strahovlado in pritiski. Aja, dvajset let kasneje je bil sin tega učitelja fizike moj pripravnik. Sem takoj naročila, da naj "doma pozdravi". Fant je rekel, da se nikoli ni toliko naučil in hkrati toliko presmejal, kot v času svojega pripravništva. Vendelina jr.

12. sep 2008 14:40

Oh, srednja šola... Pri predmetu psihologije smo se na koncu leta šli "igrico" napiši problem na listek in ga vrži v škatlico. Iz nje je potem nadobudni mlajši "profesor", ki je bil na začetku svoje kariere, vlekel listke, bral probleme-vprašanja na glas in tudi na nek način odgovarjal. Nekatere sošolke so pisale npr.: Imam problem, da sem zaljubljena v svojega profesorja psihologije...

Seveda smo se vsi smejali, potem pa je potegnil moj listek (jaz sem vedela, da je moj) na katerem je pisalo: Imam problem - nimam cilja. Potem je zvonilo. Še danes ne vem, kaj bi človek odgovoril... Ampak dejansko je bilo to res.

V srednji šoli sem prebrala ogromno knjig, "raziskovala" sestavo človeške glave, možganov, se ukvarjala s tumorji, ki jih razžirajo (seveda samo iz literatur), risala načrte hiš - ob tem računala statiko in se spraševala, kako bi stala steklena stavba, kako bi prenesla upor vetra,... "preučevala" nebesna telesa - planete (mimogrede, pred leti, ko so črtali Plutona s seznama planetov sem bila šokirana in še vedno, ko me otroci vprašajo, koliko je planetov v osončju, jim avtomatsko rečem 9...), delala seminarsko nalogo na temo robotov - njihova sestava, sestava senzorjev, njihovo programiranje..., prerokovala sem iz kart (s tem sem nehala, ko so se napovedi po nekaj mesecih mojim prijateljicam dejansko začele uresničevati in so hodile po še več "prerokb"), risala plakate za raznorazne prireditve, risala portrete pevcev in skupin (npr. Alice Cooper, G"N"R, Bon Jovi, SkidRow,...), delala na dijaškem radiju, delala prispevke na kabelski televiziji in nenazadnje igrala kitaro v dijaški skupini...

V glavnem, nisem imela cilja.

Po srednji šoli sem se vpisala na Pravno fakulteto (najbolj zato, ker me je Rimsko pravo blazno fasciniralo), študija nisem končala (pravzaprav niti 1. letnika...). In ga tudi ne nameravam, čeprav dandanes ogromno prebiram zakone te in one... Pravilnike te in one... Statute te in one... Ampak, kot je že Vendelina zgoraj napisala, je spremljanje zakonov dandanes potreba...

Če potegnem črto po prehojenih 10-ih letih odkar sem končala srednjo šolo in "pridelala" "samo" V. stopnjo izobrazbe... Imam zelo dobro službo, solidno plačo, delam delo, ki ga imam rada...

Želim pa vsaj za eno stopnjo višjo izobrazbo... zaradi občutka.

 

 

12. sep 2008 14:41

Moj sin je začel s prvim letnikom gimnazije. Da gre na gimnazijo se je odločil sam. Hotela pa sem povedat, da ko je reševal usmeritvene teste v šoli( pri psihologinji) so ugotovili edino to, da je gimnazijski tip in da ne more biti arhitekt , ker ima slabo prostorsko orientacijo. Je pa vpis zelo stresna stvar. Letos so nam govorili, da je zelo slaba generacija, na območju Slo naj bi bilo 400 otrok manj kot lani. A ko smo dobili rezultate vpisa smo se kar usedli. Skoraj na vseh gimnazijah je bilo preveč otrok. Potem se začne kalkulacija.... če bo tu.... ali bo prišel gor???? Žal je sistem šolstva tak, da vsi otroci rinejo na gimnazije. Ne vem pa kaj bo z otroci, ker jih veliko potem ne bo naredilo faksa in ne bodo imeli poklica. Včasih so take jemale banke,.... , danes pa ne vem kaj lahko počneš z gimnazijo. Mislim pa, da je potrebno pri 14 letih malo pomagat otrokom- recimo če se odloči za gimnazijo -katero gimnazijo naj izbere Veliko uspeha sasah

12. sep 2008 14:56

No, to sem še mislila povedati... Ko sem se vpisovala v srednjo šolo, je moj zlati oče vstrajal, da moram iti na gimnazijo... 1 mesec sva se kregala okrog tega, ker nikakor nisem hotela na gimnazijo, ker potem, kot ste že rekli nekateri, nimaš poklica in "moraš" iti naprej... Ko se je oče končno sprijaznil, da se bom vpisala na Srednjo ekonomsko, mi je rekel, da je itak ne bom naredila, ker je matematika težka... (mimogrede tudi glede gradbene šole mi je trdil enako, ko sem izrazila misel, da bi mogoče bila pa arhitekt...).

 

Najboljše je, da se otrok sam odloči, da spozna, kaj ga veseli.

Mogoče ne bi bilo slabo, da ko se odpravite kam, npr. tudi v restavracijo/gostilno, frizerski salon, kozmetični salon, vrtec, šola,... poklici so tako in tako prisotni povsod, da skupaj opazujeta delo zaposlenih, mogoče imaš kakšno prijateljico, ki opravlja katerega od poklicev, ki bi jo npr. zanimal, se odpravita k njej na eno kavico  in se pogovarjate o delu, ki ga določen poklic prinese...

Upam, da bo hčerka znala najti tisto, kar jo veseli.

Lp!

 

12. sep 2008 15:17

Hvalabogu da še kdo pametno razmišlja in ne v stilu"...kam pa drugam,pri nas je gimnazija tradicija....le kdo se sploh kam drugam vpisuje samo gim. je nekaj...." anemona