12. sep 2008 9:07
Pri štirinajstih ima človek ponavadi tale problem: ali ga vse zanima in se ne more odločiti, kaj ga najbolj zanima - ali pa ga v resnici nič ne zanima (se ne dela, da ga ne zanima zaradi pubertetniške poze, eni otroci imajo pač to nesrečo, da jih ni nihče usmerjal v pozitivno).
Se mi zdi, da ima dekle iz vprašanja na vso srečo ta prvi problem - jo zanima veliko stvari in je zbegana, ker ne zna poiskati kaj je tisto ta pravo. Nič hudega. Če dobro premislim, še dobro. Če se človek pri 14-h fiksira v nekaj in se blazno vidi v tistem....ima ogromno verjetnost, da ne bo preizkusil ostalih zanimanj in talentov, pa še tisto, kar je bilo pri 14-h zanimivo, pri 34-h sploh ni več zanimivo. In tudi večina od nas pri 14-h ni imela ideje, kaj bi počeli v življenju. Pri 14-h, bodimo iskreni, največ, do kod nam je neslo, je bilo to, kako bi šli kam brez staršev in kako bi s kakšnega plesnjaka prišli čim kasneje domov....Zamisel, da bomo sami kdaj odrasli je bila na drugem planetu, ljudje, ki so bili stari 22 let so se nam zdeli blazno stari .....Pa je vendarle vsaj nekaj "ratalo" iz nas, a ne?
In zato se gre v gimnazijo. Ne zaradi tega, da bi odložil odločitev o svoji prihodnosti in štiri leta nič počel in potem imel pri osemnajstih enako dilemo in še kar ne bi vedel, kaj te zanima.....V gimnazijo se gre zaradi tega, da se iz otroka z biologijo skoraj odraslega človeka mladostnik razvije v mladega človeka z zasnovami za intelektualno formiranje. V gimnzaiji se ti zgodi marsikaj. Imaš enega profesorja, za katerega ti sploh ni jasno, kako to, da človek uči, ker nima nobenih pedagoških ne drugačnih kvalitet whatsoever (jaz sem tudi imela fizika, ki je generacijam gnusil fiziko in to mu je šlo dobro). Potem imaš nekaj bistih profesorjeve, ki v otrokih iščejo tiste iskre talenta in če mjih najdejo, jih spodbujajo dalje (v vsaki generaciji je vsaj eden takšen). Potem imaš eno skupino predmetov in učiteljev, ki te v osnovi niti ne zanimajo in imaš do vsega blazno nevtralen odnos in si misliš, da tega verjetno nikoli ne boš rabil. Pa hudiča rabiš. Če ne prej, čez dvajset let, ko rešuješ križanke...
ali pa moraš po slubženi dolžnosti vedeti nekaj o gostoti asfalta ali pa fermenatciji (pa tudi, če si družboslovec).
Pa kaj imaš še v gimnaziji? Kopico sošolk, od katerih se najlepša do desete obletnice mature spremeni v nekaj zelo debelega....
, dečke iz višjih letnikov, ki se ti zdijo v prvem letniku "tko fajn", krizo v drugem letniku, ko se ti zdi vse brezveze in malo popustiš v šoli in potem doma starši čakajo, kdaj te bo minilo....Pa prvi bend, s katerim vadite v garaži ali pa popoldne v gimnaziji, pa dramski krožek, pa skupne komplote, začinjene z blazno inteligentnimi besedami, ki smo jih slišali v šoli, pa ugotovitev, da smo pri sedmnajstih blazno pametni in uporabljamo tujke in da starši nič od tega ne znajo...In nekje v vsej tej množici stvari tam nekje pri sedemnjastih vsak kolikor toliko pameten in lepo vzgojen mladostnik itak spozna, da se, kljub vsemu terorju maturitetnih pik, NE UČI zaradi ocen, temveč zaradi tega, da kaj zna in da je fino, če kaj zna. In ko ima to spoznanje, potem tudi ve, kaj ga zanima in ko to ve, zna izbrati fakulteto. Pri štirinajstih še ni vedel, kaj bi rad od sebe, tri leta kasneje pa zna definirati osnovno smer.
Tistega, da v gimnaziji ne moreš obstati, če nimaš delovnih navad....kot da se v drugih šolah in okoljih to da? Dajte no mir.
Hej, nikjer in nikoli se ne obstane in ne uspe brez delovnih navad.
Vendelina jr.