"hiperaktivni pet letni sin"

zanima me ,če ima kdo sina ,ki bo oktobra star 5 let in vedno skače.niti pet minut ni na miru.kam se take otroke vpiše,da nekam dajo energijo?

srcektorta

10. sep 2008 20:17

Srcektorta, na borilne veščine se takšne lumpe vpiše. Hkrati se naučijo tudi discipline, vztrajnosti, zdravega spoštovanja drugih, odnosa do narave pa še kaj zelo koristnega. Zelo priporočam! fresh

10. sep 2008 20:52

Če gre za hiperkinetičnega otroka in je to obolenje, ki se zdravi z zdravili, bodo to ugotovili z zdravniškim pregledom krvi.

Kolikor vem, obstajajo posebni programi za učenje, da lahko otroci sledijo v šoli.

Povej o tem otrokovi zdravnici, da bo lako preverila.

Na goglu pa poglej kaj več o hiperkinetičnih in hiperaktivnih otrokih, se najde veliko koristnega.

 

F r i n a

10. sep 2008 21:42

Samo srcektorta ve, ali je otrok res hiperaktiven (res kot vedenjska motnja), ali ima samo veliko energije in utruja okolico... Po moje se dolgočasi. Vpiši ga na kakšen šport. Pri nogometu bo pokuril toliko energije, da bo kot bubica, bodi brez skrbi. Ali pa borilne veščine, kot ti je že fresh predlagala.

Pri petih letih so malčki zelo zahtevni. Veliko sprašujejo, veliko stvari bi počeli, pa vsemu še niso kos... Naporno obdobje, res. Treba mu je zaposliti glavo in telo, pa bo v redu!

jasna

11. sep 2008 8:04

frina: hiperkinetična motnja v razvoju se ne ugotovi s pregledom krvi in ni vsak otrok, ki ni pri miru hiperaktiven.. zadeva je obsežna in kompleksna,pa tudi dva otroka z enako diagnozo nista enaka oz. nimata enakih težav.... pri otrokih s HK motnjo je glavno zdravilo čas ter "pravilno" ravnanje z njimi, zdravila, ki se otrokom dajejo, pa imajo le kratek čas delovanja (nekaj ur) Simona

11. sep 2008 8:11

srcektorta ,naj te potolažim!Moji so bili hiperhiperaktivni.Malo težje je če si za vse popolnoma sama, če imaš možnost ga prepustiš kakšno? minuto starim staršem(ne predolgo).Lažje ti bo tudi,če imaš seveda možnost,da ga "zaposliš" zunaj-vrt,živali.Tv in podobne zadeve prihrani za slabo vreme in bolezen.Pozabi na urejeno stanovanje in zlikano perilo.Tvoj otrok te rabi zdaj, cunje in prah pa bodo še vedno tam,ko boš ti že stara mama.Včasih sem mislila ,da se mi bo zmešalo in sem nemalokrat skoraj zaspala iz službe domov,da o večerih sploh ne govorimo.Takrat,ko ga pelješ na kakšno aktivnost pa zadremaj v avtu ali pojdi po opravkih. Danes so že skoraj vsi odrasli,nekateri tik pred diplomo,popolnoma normalni-brez tablet proti hiperaktivnosti(izogibaj se jih).Veliko jeklenih živcev,potrpljenja in dobre volje ti želim. anemona

11. sep 2008 8:55

Doban je napisal/a:

frina: pri otrokih s HK motnjo je glavno zdravilo čas ter "pravilno" ravnanje z njimi, zdravila, ki se otrokom dajejo, pa imajo le kratek čas delovanja (nekaj ur) Simona

res je, delala sem kot prostovoljka v programu s HK otroci, ki so bili sicer na zdravilih. Šli smo na kampiranje v naravo in tisti teden ni niti en otrok jemal zdravil. Pa smo vse obvladali s celodnevno aktivnostjo, z vsemi se je dalo delati, pa čeprav smo me prostovoljke zvečer popadale v posteljo pred njimi. Zdravila (pravzaprav močna pomirjevala) so zadnja stvar, ki se jih da otrokom. matilda

11. sep 2008 8:58

Hiperaktivnost je bolezen. Najbrž si tega v resnici ne želiš, želiš le povedat, da je otrok od jutra do večera aktiven. Te čisto razumem. Moj 5-letnik je popolnoma isti s tem, da nam je zadnje mesece uspelo (pa čeprav na to nisem najbolj ponosna), da ga za vikend zjutraj postavim pred tv za eno uro in mu navijem risanke. Tako lahko midva v miru pojeva zajtrk in kakšno rečeva. Tudi sama sem bila kar obupana, še sploh, ko sem videla, da je po daljšem naporu še bolj navit. Npr. če gre 5 - 6 km peš, ima potem še več energije. Zadnjič je šel 16 km s kolesom in je bil minimalno utrujen. Zdaj ga pustim, da kuri energijo po naši ulici. Ker imamo ulico s krožnim prometom, ga pustim, da se vozi s kolesom po več ur na dan. No, malo je na igrišu, malo nam nagaja , večino časa pa se vozi s kolesom, kar mu je neznansko všeč. Opažam pa tudi, da pomaga, če se mu takrat, ko začne noret in nagajat, posvetim 100% (imamo še eno 3-letnico). Ali mi pomagat ven čupkat plevel na trati ali greva sama s kolesom za pol ure na izlet ali prinesem na teraso barve in čopiče in ustvarjava... Nekaj časa sem mislila, da so krive sladkarije ampak sem potem ugotovila, da to pri nas ne drži. Zdajle sem se spomnila poskusa, ki je bil narejen v oddaji na tv in je bil predvajan poleti. Dva starša (2 različni družini) sta mislila, da sta njuna otroka podivjana od sladkorja, torej sladkarij. Naredili so poskus: prvi dan so staršema rekli, da bo otroška zabava s samimi zdravimi jedmi: korenček, mini paradižniki, kumare, zelena... Ko sta starša odšla, so jedi na mizi zamenjali s samimi sladkarijami. Ni, da ni. Otroci so se basali, si nalagali na krožnike... prav grozno jih je bilo gledat. Ko so končali jest, so se posedli na tla in poslušali animatorja (zdaj se ne spomnim ali je bila predstava ali so le poslušali). V glavnem, animacija je bila umirjena. Ko starša prideta po vsak svojega otroka rečeta, da opazita, kako je otrok miren in sta vsa zadovoljna. Naslednji dan je bila spet zabava. Starša pripeljeta otroka, mize so polne sladkarij. Starša oditeta in jedi na mizi se zamenjajo z zdravo hrano. Po koncu obeda je animacija z glasno glasbo in poskakajočim animatorjem. Ko prideta starša po otroka, sta otroka v avtu čisto nemirna. Starša zmajujeta z glavo, ker sta prepričana, da je za njun nemir kriv sladkor. Ko jima povedo, kakšno hrano sta v resnici jedla včeraj in kakšno danes, ne moreta verjet. Na obrazu se jima vidi, da sta totalno presenečena, ker sta bila trdno prepričana v čisto drugo stvar. Torej, moj zaključek je: ponavadi smo starši krivi, da je naš otrok podivjan. Potrebno se je lotit zadeve temeljito in odločno, da nam že v osnovni šoli ne zrastejo čez glavo. Midva z možem sva se tega počasi lotila pred meseci in rezultati so že, pa čeprav minimalni. Če ste se prebili do konca, vam čistitam Lp, Asja

11. sep 2008 9:32

Srcektorta, verjamem, da si od vse te sinove neprestane aktivnosti tudi ti že utrujena. Vendar ne bodi prehitro obopana, ni vsak živahen otrok kar hiperaktiven. Hiperaktivnost je motnja, ki jo lahko prepoznajo strokovnjaki, ne pa kar vsaka soseda in teta. Zadnjič sem malo poguglala v zvezi s tem, ker me je zgrozilo, da sta znanca svojo 2 mesečno!!!! hčerko označila za hiperaktivno ker, po njunih besedah zelo malo in nemirno spi! In - hiperaktivnost ne pomeni samo, da otrok ni pri miru, to je veliko bolj kompleksna zadeva. Pa sem našla nekaj člankov, če te zanima: http://www.ciciklub.si/emag.aspx?docid=132283&nodeid http://www.viva.si/clanek.asp?arhiv=1&id=586 http://www.na-svet.net/component/option,com http://www.ringaraja.net/forum/hiperaktivnost/m_107798 V glavnem, med opisi v člankih bi marsikatera od nas kaj kmalu našla svojega otroka, Pa seveda zato na prvo žogo ne bomo kar same postavljale diagnoze! Srcektorta, popolnoma se strinjam z Asjo, otroci, polni energija neprestano rabijo pozornost in zaposlitev. Tudi moj, zdaj 10 let star sin je bil tak. Še vedno je stalno v gibanju in akciji, pa mu dovolimo, da popoldneve preživlja v družbi prijateljev na igrišču, z žogo, na kolesu, v gozdu. Zvečer potem prav lepo utrujen zaspi. Seveda pa ga z možem vključiva v domača opravila vedno, kadar se začne dolgočasiti (+takrat, ko je zanje na vrsti). Je pa nekaj res, pri takih otrokih se je treba kar pošteno truditi z redom. Obstajati morajo pravila (kdaj kosimo in mirno sedimo pri mizi, kdaj je čas za počitek in podobno). Zanima me še nekaj - je tvoj sin vključen v vrtec? Če je, ali je med usmerjenimi aktivnostmi tudi tako nemiren ali pa ga te dejavnosti zaposlijo in se jim prepusti? Po moje bi bilo dobro vprašati vzgojiteljico, kakšen je v skupini in kako se odziva med "mirnimi" dejavnostmi. V glavnem, ne skrbi preveč, če boš ti napeta, se bo to prenašalo tudi nanj. Če le imate možnost, si vsa družina vsak dan privoščite čim več gibanja v naravi. Mislim, da bo otrok bolj miren in zadovoljen, ker vaju bo imel res zase! Pa še vidva bosta naredila nekaj zase. Torej: na kolo, na hrib ali na vrt - skupaj! Pa veliko uspeha tebi in tvojemu lumpku! mamaF - Mojca

11. sep 2008 9:50

Jaz ga ne bi filala s tabletami samo zato, ker ima več energije kot drugi - to je ja dobro! Večino časa v življenju, mu bo ta lastnost koristila! Vpiši ga na šport, magari 3 različne, če mu 1 ne bo dovolj! Pa ne za tekmovanje, tako, za rekreacijo. Pa potem kaj popolnoma drugačnega, kjer bo razvijal koncentracijo in mirnost: glasbena šola, risanje,... Nekaj, kar mu je všeč in rad dela. Sama sem bila vedno žvirca in hvalabogu me zato ni nihče zadrogiral... O hiperaktivnosti imajo pa strokovnjaki zelo različna mnenja, od tega, da sploh ne obstaja in da so to samo zdolgočaseni otroci, s katerimi se odrasli ne ukvarjajo dovolj ali pa jim ne morejo sledit do tega, da je to skoraj za v bolnico. Sama mojim punčkam zaradi živahnosti gotovo ne bom dajala nobenih zdravil. Veri

11. sep 2008 10:50

Asja, hiperaktivnost NI bolezen ampak motnja v razvoju in zdravila NISO pomirjevala, ampak so "poživila", ki pri teh otrocih delujejo drugače kot pri "običajnih". Zadeve so kompleksne in jih prosim NE poenostavljajte. Da lahko komentiraš hipearktivnost otroka in daješ nasvete, jo moraš doživeti na lastni koži. Zato komentarji strašev "običajnih" otrok velikokrat zelo bolijo. Za otroke s HK motnjo ni razumevanja, ampak so označeni za nevzgojene otroke, starši pa za "nesposobne". Če je otrok vidno prizadet so vsi razumevajačo, tu pa.... Pa nihče ne ve koliko energije porabimo starši za otroka, šolo, okolico.... Zavedajte se, da so to otroci s posebnimi potrebami! Pa gre preprosto samo za to, da ti otroci naš svet dojemajo po svojih merilih, mi pa jim skozi čas stalno dopovedujemo, kakšno je NORMALNO obnašanje v naši družbi. Pri HK ne gre samo za veliko gibanja, ampak so tu zelo velikokrat vedenjska odstopanja, ki so tudi najbolj moteča za okolje v katerem živimo. Veliko let smo se v družini morali veliko ukvarjati s tem, trenutno lahko rečem, da so napori obrodili sadove, kako še bo, ne ve nihče. Ker določene zadeve smo omilili, določene posebnosti (impulzivnost, ...) ostajajo. Simona, mama otroka s HK motno v razvoju