8. sep 2008 11:45
V katero smer gre sploh vprašanje?
Ker tisto, kar jaz berem je v bistvu tole: kako se spravi eno žensko malo na psihiatrijo, da ne bo motila okolice, ker je sedaj en obup? In to odpeljati tako, da bi se uboga ženska s tem strinjala, preostanek plemena bi bil pa bolj komot....
Surovo, a ne?
Se bojim, da ni daleč od resnice.
Ker problem bolezni v družini je ta, da če je bolan en član družine, se to tako ali drugače odraža na celotni družini. Tule bi se veljalo vprašati, kako so se v družini pa tudi v širšem sorodstvu spopadli z boleznijo omenjene gospe? A se je kdo medtem pogovarjal z otrokoma, ko sta bila še majhna in v času pubertete? A jima je kdo lepo razlagal in razložil, da je njuna mama v redu gospa in da ju ima rada, čeprav tega morda ne pokaže, ker ima pač bolezen in se mora s sabo ukvarjati. A je kdo zavzel tisto pozicijo "pametne gospe", ki pomaga premostiti kakšno otrokovo težavo, če pač mame takrat ni zraven, pa tista "pametna gospa" nima nobenih pretenzij, da bi bila nadomestna mama? Skratka, a so tistima otroka razložili, da njune mame zanju morda kdaj ni bilo, tako kot bi si želela, ampak da zaradi tega vseeno nista žrtvi? Z drugimi besedami, ali so tisto nesrečno bolno gospo sprejeli ali pa bi jo še vedno najraje skrivali v bolnišnici (in pred sosedi, jasno, kaj bo pa kvart rekel, če bo nesrečnica malo v spalni srajci okoli begala....).
Mislim, da bi morala iti cela družina na eno terapijo, kjer bi se pogovorili o tem, kako je shizofrenija /ali kakšrnakoli je pač bolezen, vse duševne bolzeni niso shizofrenija..) vplivala na vse člane družine. In potem bi nekako šlo. Ne takoj, ampak v boljšo smer bi se stvar premaknila.
Si pač ni nihče izbral svojih staršev.
Pa tudi, ko si izbereš partneja, obstaja verjetnost, da bo eden od njiju zbolel in potem bo življenje manj lepo, kot je zdaj. In tisto "v dobrem in slabem".... to pomeni eno odgovornost, pa tudi če je partnerja zakon ločil, če tisto "slabo" zadeva zdravje bivšega partnerja ali pa otrok.
BTW, pri nas v plemenu imamo en podoben slučaj ženske z neko motnjo, ki so jo najprej pomotoma definirali kot shizofrenijo....pa to sploh ni bila. Z veliko volje in napora je situacija taka, da gospa živi s svojim partnerjem in nekaj na domu dela, pa vsi so (vključujoč njeno sestro in mamo) hodili na pogovore kar nekaj let. Ampak nihče ni v bolnišnici in tej moji sestrični teče tudi delovna doba in socialna in ima en svoj mali zaslužek. Skratka, niso samo žalostne zgodbe, se da tudi drugače.
Vendelina jr.