24. avg 2008 18:48
Aja, pa še to, jaz pa mislim da je strah pred kačami (in tudi pajki, kobilicami, škorpijoni) pri ljudeh še starejši od Biblije. Če si predstavljate prazgodovinska bivališča v votlinah brez mrežice proti žuželkam, Autana in elektronskih odganjalcev mačk.....brrrr....saj vsi poznamo občutek, kako ti začne biti srce, ko ti med spanjem nekaj leze po obrazu.....se mi zdi, da vsi skočimo pokonci v strahu, in si predstavljamo ogromnega pajka, škorpijona in še kakšno "pošast". Zato mislim, da te strahove nosimo s sabo že zelo zelo dolgo, so nekako vgrajeni v nas. Seveda pa se da vse premagati! Jaz sem enkrat v zunanjem kamnitem umivalniku zagledala pred odtokom en čuden "suh list". Ko sem ga že hotela odstraniti, se je tista reč začela premikati in razvijati in izkazalo se je, da gre za majčkemo, kakih 20 cm, kot svinčnik debelo belouško. Srce mi je začelo nabijati, možgani so vedeli, da je živalca totalno nenevarna,pa me je bilo vseeno strah dotika. No, potem sem poklicala na ogled otroka in hčerka je kačico brez pomislekov prijela in začela božati. Potem sem se opogumila še jaz. Moj prvi dotik kače v žiljenju! Kako lep dotik, gladka, prijetno hladna koža, pa tista lepa glavica z belimi "ušeski".Kačico smo še nekaj časa božali, potem pa smo jo spustili na vrt. Upam, da jo bom kdaj še lahko pobožala! Ampak......ko hodim po gmajnah ali gozdu, mi pa srce še zmeraj začne hitreje biti, če mi pred nogami nekaj na hitro zašumi...po moje je to res en pra-strah. mamaF - Mojca