18. avg 2008 9:52
Sem hči dveh verižnih kadilcev. Sestra in svakinja naslednjih dveh verižnikov. Nikoli nisem kadila in si ne morem predstavljati užitka v slabem dimu, z grenkimi usti. Amapak zagotovo to je užitek.
Tisti, ki bo izumil preprost način za opustitev cigarete, bo blazno bogat. In to upravičeno.
Poznam ljudi, ki ne kadijo že leta in so uporabili različne metode. Na srečo so izrinili kadilce iz pisarn, saj si najbrž nihče ne predstavlja, kaka mora je sedeti z nekaj kadilci, ki so poleg tega še tako zmrzljivi, da se niso smela odpirati okna za njihovimi hrbti.
Edini napor v nekajenje je vložila moja mama: ene drage tablete, terapija v antinikotinskem centru, vendar je kadila že na železniški postaji. Naj povem, da je od drugih družinskih grešnikov ni nihče podpiral, da ne govorim, da so se celo norčevali iz njenih pristopov.
Poznam tudi zoprni občutek, ko bi moral imati nakj v rokah, pa niničesar, s čimer bi se zamotil.
Brez velike znanosti je jasno, da opustitev razvade kajenje pusti pri kadilcu praznino. Nima kaj vzeti v roke, nenadoma preostane veliko časa, ni znaka za povzo pri opravilih. Kar nadomesti seganje po hrani.
Me je pa vedno zanimalo, zakaj zdravstveno osebje tako zagreto preganja kadilce, ko je med njimi tudi velik delež grešnikov. In da ne zgubljam besed glede kilaže istega osebja. Toliko o vzgledih.
Tistim, ki boste poskusili želim, da bi zmagali. In da bi bili znosni janičarji-
F r i n a