15. jul 2008 8:55
Pa ne, da še vedno "mizo pripravljate2....
Sem pogledala zadnje dve strani, pa vidim, da razen tistega opisa o starejši gospe, ki ima stanovanje bolj "za pokazat" in ne "za živet", da se nekako ni nobena dotaknila naslednjega:
- da je naše življenje in naš prostor sestavljen iz vsakdanjih ritualov in da so v osnovi ti ritualčki, ki jih niti ne opazimo več, tisto, kar daje barvo in okus našemu bivanju.
Ne vem, kakšno je bilo vaše otroštvo in kako je šlo to potem v mlado odraslo življenjene in potem naprej. Ampak, a ni v vaših spominih na enem posebnem mestu tisto, ko se družina zbere za obedom? Pa tisti del, ko je potem še sladica in potem čez pol ure še kava in je pleme kakšno reklo? Pa tisti del, ko je eden prižgal toaster, drugi je pa čakal naslednjo rundo, zato, ker je bilo maslo za naslednjo rundo že bolj stopljeno in kako je eden rezal sir, drugi je pa zraven nekaj stal in nič počel (pa je bilo tako dolgčas, če ga ni bilo). Pa tisti del, ko je eden "pazil mleko" ko se je kuhalo, drugi mu je pa delal družbo, ker bi v nasprotnem primeru mleko skipelo? Pa tisti del, ko je eden pospravljal mizo, drugi je iz omare jemal krožnike, nekdo je šel po kozarce in pijačo in potem je mama prinesla jed na mizo in smo se usedli, si po enem vrstem redu naložili tisto hrano in si rekli dober tek in šele nato začeli jesti? Pa tisti del, ko smo naredili ves ta ritual, pa so bile napetosti za mizo take, da smo se prav fino sporekli in je eden protestno zapustil omizje, ker mu zdaj pa res nič več ne paše, ostali smo pa potem kar utihnili in si mislili, da kaj je bilo pa tega treba...Pa tisti del, ko so se po koncu kosila povedale najbolj pomembne stvari, ki so se v plemenu dogajale?
Pa tisti del, moje dame, ko ste osvajale svoje moške in ste jim prvič kaj skuhale? A ste jim servirale v raznoraznih posodi v stilu, "sej je dobr" ali pa ste se malo potrudile? No vidite, če ste se takrat potrudile, zakaj pa mislite, da zdaj se pa ni več treba, ker "čez komot ga pa ni" in "glavno, da smo dobri po srcu, dasiravno je ta dobrota skrita v masi špeha, ki smo jo dobili in the process, medtem ko smo jedli kjekoli in kadarkoli, še najraje pred tevejko, da se ni bilo treba pogovarjati?
Tista priprava mize je hudičevo pomembna in ni, da bi je pišmeuhovsko obravnavali. Tisto, kako se lotimo mize, kaj se za njo pogovarjamo, kako spoštujemo glavno delo pri mizi (=kuhanje), tiste vloge pri pripravi mize (kdo jemlje prt in kdo daje kozarce....) - to so tiste naše intimnosti, tisti nematerialnih arhiv, za katerega zgrabimo vsakokrat, ko nam ravno ne gre najbolje, pa iščemo spopmine na srečne dni. In če človek nima "miznih spominov", potem mu manjka precejšen del pomembnega spomina.
Ta vikend je moja mama potegnila iz predala en prt iz njenega otroštva, ki je bil že malo ofucan in je na koncu babica na tem prtu zvijala testo za štrudl. So stekli spomini in malo solzic tudi in potem se je moj oče javil, da bo očistil domača organic jabolka (ose grejo blazno rade na taka jabolka in je sadež hitro opraskan) in potem se je v to čiščenje - verjetno zaradi ponosa - javil še moj junak. In potem sta onadva čistila tista jabolka in sta se imela čisto fajn, medve sva pa naredili štrudl. Nastal je ultimativno dober štrudl - tista jabolka so dala eno posebno močno aromo - in kar je pomembneje, en lep spomin na dan, ko nismo počeli nič posebnega, pa je bilo zelo fino. Aja, in seveda smo uporabili prte in krožničke
.
Toliko. Jaz imam veliko lepih miznih spominov in tudi nekaj hecnih miznih spominov. S pogrinjkom za mizo sporočam, da je miza pripravljena za to, da se usedemo, jemo in pogovarjamo. In v mojem odraslem življenju ni bilo treba nikogar, ampak čisto nikogar blazno navajati na tako ordungo.
Pa še nekaj je (naj pozorno berejo punce, ki še niso v neki fiksni družinski shemi): to, kako moški odreagira na prvo pripravljanje mize, kako se vključi v zadevo, kaže, kako se bo tudi v ostale stvari vključil ali pa se ne bo. Dajte jim naloge takoj, ker špura se vleče na začetku in ne enkrat od sredine, in bodo potem cel preostanek življenja lepo pogrinjali in tudi drugače pazili....
Ali pa bodo jedli sardine iz piksne, pico iz kartona, rigali in se čohali po trebuhu....ve se boste pa tolažile, da glavno, da smo komot, pa da je glavno, kakšen je kdo po karakterju in da so pujski tudi čisto okej....in stokale frendicam, da to pa ni tako, kot ste mislile, da bo in da ste čisto za vse same.
Vendelina jr.