4. jul 2008 21:51
Jaz imam za to območje dokaj nenavadno ime - Ingrid. Oče je hotel da sem Inge, pa se mama ni strinjala in tako sem bila do sedmega meseca brez imena. Sestrične se še vedno spomnijo, kako so mojo starejšo sestro spraševale kako je ime dojenčku, pa je odgovorila: "Mami ji pravi Sonček"
No, po sedmih mesecih sta starša končno sklenila kompromis in mi dala ime Ingrid. Se je pa seveda ob to spotaknil župnik in tako sem ob krstu dobila še "krščansko" ime, za katerega sem izvedela ko sem dobila v roke svojo prvo osebno izkaznico! Še danes mi ni jasno, kakšno evidenco imajo določene inštitucije, saj sem bila celo osnovno in sredjo šolo le ingrid in tako mi piše tudi v spričevalih, ki so (menda?) neke vrste uradni dokument. Saj menda moraš otroka vpisati v šolo z rojstnim listom??? Ok, to mi pač ni jasno. Se pa spomnim, kako sem bila kot otrok nesrečna zaradi svojega imena. Vsi so se mu čudili, starejši so ga občudovali, otroci pa so me zafrkavali. Vse deklice v vrtcu in šoli so bile Tine, Mojce, Mateje,... z gladkimi rjavimi lasmi, jaz pa Ingrid pa še rdečelaska in skodrana! Groza! Šele v najstniških letih sem se začela zavedati posebnosti in lepote svojega imena in ga začela ceniti. Sedaj imam sama dva otroka in starejši je Luka (15 let), mlajša pa Loti (7 let). Z Luko v cerkvi ni bilo težav, pri Loti pa je župnik hotel dodati še krščansko ime pa sem se odločno uprla. Krščena le za Loti in nič drugega, vemo pa da goduje na sveto Šarloto ali Klotildo (ojojoj!). To nam je župnik vseeno povedal.
Issi