10. jun 2008 14:06
Da je nakaj popolnoma jasno: širokosrčno dopuščam, da sem jaz in vsi ostali čani prperosto neumni, nezaupljivi, nejeverni, dvomljivi in zaupljivi. Dovljujem, da stiske rešujemo na svojstvene načine in tujih stisk ne podcenjujem, ker jih ne morem niti oceniti. Ob tem imam možnost, da podam svoje mnenje, ki ga lahko upoštevate, ali pa tudi ne. Imam se pravico motiti kot vsi drugi.
Ne razumem pa posebnežev, ki svoje stališče proglašjao za edino zveičavno, ki med besedami žalijo tiste, ki se drnejo/drznemo dvomiti v njihovo popolnost in brezmejno izkušenost, da o pameti, negovani nekje v popku domovine in oh, tujine ,ne zgubljam niti besede več. Tako obnašanje je zanesljivo do nekoga žaljivo in jaz trdim, da je v prejšnjem postu, pa še kdai, žaljivo tudi do mene, ki s svojo provincilano pametje, z izkušnjami, ki omenjeni gospe ne segajo niti do kolen, ker niso začinjen z dobro mero šveflanja o tujih izkušnjah. In ga tudi ne nameravam prenašati.
Včasih gre res pamet, ali pa nadarjenost v razkorak s temeljnimi vrednotami komuniciranja, v katerih je treba strpno sprejeti drugačnost. Pa je pri tem vseeno, koliko prislovov uporabim, saj si ne dovolim, da me tudi v tem kdo popravlja, dokler ne delam komu občutne škode.
Sem bila dovolj jasna ?
F r i n a