10. apr 2008 12:02
Frina Ko to berem vidim kako srečo ima naša enajstletnica. Sedaj ima že tretjega učitelja (letos moškega) in vsi so zares odlični. K
10. apr 2008 12:02
Frina Ko to berem vidim kako srečo ima naša enajstletnica. Sedaj ima že tretjega učitelja (letos moškega) in vsi so zares odlični. K
10. apr 2008 12:07
Ja, se strinjam. Takle copy-paste sistem namreč otroke popolnoma odvadi ne samo pisati ampak tudi premisliti, kako kaj napisati in tvoriti smiselne, pravilne povedi. Saj so rezultati takoj na mizi, ko morajo napisati spis! Pri moji hčeri je bila ravno včeraj pri ocenjevanju doživljajskega spisa v razredu samo ena petka - večina trojk. pa so prej pisali osnutke in se o napakah oz. dobrih rešitvah pogovarjali z učiteljico... Pa imajo učiteljico, ki jih vzpodbuja k samostojnem delu - npr. za domače branje ni bilo treba samo prebrati knjige, ampak so morali njeno vsebino in avtorja predstaviti sošolcem v obliki 10 - 20 min. dolgega govornega nastopa. Ocenjevala je tako njihovo razumevanje prebranega kot tudi sam govorni nastop. Vnaprej pa so dobili navodila in kriterije ocenjevanja, da se je lahko vsak doma pripravil na to nalogo. Pri nas tudi delovni zvezki, kjer je treba včasih besede samo vstavljati in obkroževati delajo potuho konkretno mojemu sinu. Ta se ne bo pretegnil in če jaz od njega zahtevam, da piše odgovore na vprašanja v celih povedih, mi reče: "Ma saj učitel"ca pravi da ni treba...". Njegova pisava pa...grozna. saj ni čudno, iz table skoraj ne prepisujejo več, tudi po nareku bore malo, nekatere zvezke bi lahko imeli po par let, tako malo se piše v njih. Pa da bi namesto njih še naloge delala, jok brate odpade, so rekli včasih. Pa bi lahko tudi mi krepko sodelovali pri raznih plakatih itd.(z možem sva oba likovnika, tako da bi bili plakati sigurno leeepi). Ampak ne - midva sva švoje šole že dala skozi! Že itak veljam za težakinjo, ker včasih od sina zahtevam, da doma še enkrat čitljivo prepiše, kar je na hitro nakracal v šoli. Ampak meni se zdi tako pač prav. Kdaj, če ne zdaj jih bomo sicer naučili reda, skrbnosti in samostojnosti. Lep pozdrav! Ja, tole je tema prav zame (sicer ,me mora pa mož poslušat, kadar bentim kaj čez šolo) mamaF - Mojca
10. apr 2008 12:35
MamaF, na uho ti povem, da poznam pisave kar nekaj ljudi, tudi moških, tudi kak zdaj ali prej minister je vmes, nekatere tudi zelo cenim, ki grdo pišejo, zato si pisave ne ženi k srcu.
Si upaš pomisliti, kakšno pisavo imam jaz? Če ti namignem, da sem v 4. razredu OŠ pisala čestitko Titu v kurirčkovi torbici in ko to omenim, je doslej vsaka moja tipkarica oz. tajnica dobila nevaren, morilski pogled ?
F r i n a
10. apr 2008 12:37
Pa še to: Frina, strinjam se, da je treba kdaj otroka "prešlepat" zaradi nemogočih zahtev učiteljev, samo mislim, da to ni dolgoročna rešitev. Pri nas se tudi zgodi, da na kakšnem otroškem rojstnem dnevu matere na kupu začnemo govoriti o šoli in seveda se kaj kmalu najde tema "pa kaj si ti učitelji mislijo". Enkrat so imeli tudi naši za izdelat nekaj, kar brez naše pomoči ne bi mogli, matere so se križale in poročale kako ta malim pomagajo starejši bratje in sestre, pa nonoti..., pa sem šla do učiteljice in ji razložila, da se mi ne zdi smiselno toliko starim otrokom dajati nalog, ki jih bodo itak izvedli starši. Sicer se je čudila, kako da se ji v vseh letih ni nihče drug oglasil, vendar je moje mnenje upoštevala. Učenci so tisti izdelek (inštrument ali karkoli že) potem izdelovali v šoli, sami s pomočjo tehničnega učitelja in razredničarke. Na tak način so bili potem tudi ocenjeni pravično, glede na svoj trud, ne glede na talente staršev. Mislim, da, če že pride do tega, da so učitelji po našem mnenju v določenih zadevah prezahtevni, ne naredimo prav nič samo z jadikovanjem ali delom namesto otroka, ampak je prav, da se sprehodimo do šole in svoje mnenje povemo učitelju ter se skupaj z njim odločimo za ustreznejše rešitve. Učitelji dostikrat pač izkoristijo dejstvo, da imamo ljudje grozno dosti za povedat o šoli, ko pa smo tam, damo glave gol in si ne upamo niti pisnit. Taka je pač večina. mamaF - Mojca
10. apr 2008 12:52
najbolj butasto od učiteljev pa je, ko otrokom naročijo naj JUTRI prinesejo to in to. In se nikakor ne zavedajo, da niso vsi otroci v mestu doma. Prideš pozno iz službe in ti otrok reče - jutri moramo prinesti linolej in nožek... Pa namesto, da bi šel delat jesti, sedeš v avto in greš nazaj v mesto...... po drugi strani pa ta isti učitelji pobirajo drobiž, da bodo oni recimo nakupili neke malenkosti, ki se dobijo za vsakim vogalom......... klavdija
10. apr 2008 13:30
Na šoli, kamor sta hodila moja otroka, smo imeli srečo, da smo vse nesporazaume sproti reševali. Tudi veliko hujše od tega, kar sem prej omenila.
Zdaj si pa zamislite, da bi moral otrok, ki mu že od osnovne šole naprej vse delajo starši, sam kam odpotovati? Na to sem se spomnila zdaj, ker je ravno na obisku 13-letna deklica, ki je sem pripotovala iz Južne Afrike, popolnoma sama - mama jo je odpeljala na lateališče, v Evropi jo je na letališču počakal oče. Vse osatlo vmes, vključno s presedanjem v Madridu, je otrok opravil sam, brez spremstva stevardese. Stevardese so jo spremljale, ko je bila stara še deset ali enajst let, in v tem času se je otrok naučil, kako se znajti sam. Tej deklici tudi domačih nalog niso delali drugi, so jo pa učili, kako se podatki iščejo in uporabijo (vem, ker smo to včasih počeli skupaj, ko je dekličina mama potrebovala pomoč, ko ji je slovenščina na določeni stopnji postala prezahtevna, da bi otroku sama lahko kaj napisala).
Je pa res, da danes otroci vse iščejo z računalnikom. Saj to ni nič narobe, glavno je, da iščejo, ne pa da rečejo staršem, naj jim oni iščejo...
mamamia
mamamia
10. apr 2008 14:05
MamaF, ob tvojem mnenju, da je treba protestirati pri učitelju in ne jadikovati, sem se spomnila na vzpodubudne besede delavcem, da naj ob ( preštevilnih in prav grozljivih) kršitvah delodajalca prijavijo na delovni inšpekciji, ali pa kar vložijo tožbe na sodišče.
Dejstvo je, da večina strašev jemlje učijteljeve zahteve brez ugovora. Učitelj, pa čeprav slab, je zanje avtoriteta.Večina strašev ne ocenjuje, pravzaprav ne zna oceniti, do kod učitelji smejo. Čeprav me še tako srbi jezik, vendarle pomislim, kako bo učitelj pojsnil svoje nesmisle, kako ga bo zagovrajal ravnatelj, in da se mu pravzaprav ne bo nič zgodilo.
Me pa zanima tvoje mnenje, MamaF, če pride mama, delavka v proizvodnji, prodajalka, čistilka, računovodkinja, pravnica ,protestirat glede ravnanja učitelja, kdo ima slabšo pogajalsko pozicijo ? Kdo lahko jamči, da se učitelj potem ne bo maščeval otroku, ki ima "skrbne" starše, ki si upajo podvomiti o učiteljski nezmotljivosti ?
Učiteljica, ki sem jo omenila, je že vsa leta osovražena od učencev, ne marajo je sodelavci, starši zbirajo podpise za peticijo, naj jo odpustijo. V več kot dvajsetih letih se ni zgodilo popolnoma nič. Še nekaj dni nazaj sem poslušala, da izpostavlja otroke pred celim razredom zaradi njihovega slabega socilnega položaja, ki ga kot soseda pozna. Sosedova puža, ki je stara 10 let, je morala poslušati očitke, da so "oni", kao družina, krivi, da ima učiteljica svojega popolnoma nesocilaiziranega rotvajlerja zaprtega v kletki in pred katerim trepeta z mano vred cela ulica, čeprav deklica pri tej zadevi ni imela prav nič. Da pripoveduje stvari, ki ji jih pripovedujejo starši na govorilnih urah in se nanašajo na seksualno življenje staršev njene učenke in groza, mojega najboljšega prijatelja, moža moje prijateljice.
Žal so učiteljice tudi take. Kako pa naj veš, da nimaš opravka prav s tako, veš pa, da sistem slabih doslej ni izločil.
Tako moja znanka, ki je razbila svojega učenca v OŠ, ker jo je provociral, še vedno uči, vendar se vozi nekaj deset kilometrov, tisti telovadnik, proti kateremu je bil v OŠ voden postopek zaradi otipavanja učenk, je z milostjo zelo znanega ravnatelja ostal na isti šoli do konca leta, šele nato mu je prenehalo delovno razmerje za določen čas, ker ni imel diplome. Svojo kariero pa je nadeljeval, kjub aktualnemu postopku, v tri kilometre oddaljeni OŠ. Kako naj starši verjamejo, da bo njihov ugovor sprejet na prav način, če ga bo sploh kdo upošteval z dobrim namenom.
Jaz že ne verjamem !
Sem pa prepričana, da bi moral šolski sistem otroke siliti k samostojnosti in onemogočiti nagrajevanje dela staršev.
F r i n a
10. apr 2008 14:20
Frinči, če ne bi bila 3 leta v službi v gradbeni firmi, bi me razcepka totalno sesula, tako bi pa še šlo... a je to tista v U ali polkrog zavita žičnata/kovinska zadeva, ki potem drži dva elementa skupaj, tako da sta konca kovine v elementih? Vem tudi, kaj sta zajera in špaleta... Se pa strinjam s tabo: ene vsebine v šoli so popolnoma neustrezne oziroma so neustrezno pripravljene. Otrok, ki ima veselje do modelarjenja, preoblikovanja itd...skratka, temu bo razumevanje razcepke in teh stvari koristilo. Je pa za znanje v osnovki totalno brezveze vedeti, koliko razcpek je prodala ta-in-ta tovarna pred petimi leti. Se spomnim kolegičine dileme: otrok je pred leti (predinternetna doba) prinesel domov nalogo, ki naj bi jo izdelal v paru s sošolcem, bila sta v 6. razredu osemletke in morala bi narediti likovno zloženko na temo poljedelstvo v Asiriji.....skratka, toliko in toliko stoletij pred našim štetjem... Fanta sta nekaj čas poskušala, potem sta povedala, da ne znata, potem so klicali starši drugega otroka in ob pol enajstih zvečer sta starša drugega otroka (oba zdravnika) in kolegica in njen mož (družboslovca) obupno iskali podatke o tem, katere kovine so takrat uporabljali in ali so jih (da definiraš plug in ostalo orodje), iskali ocene o številu takratnih prebivalcev (poudarjam, internet je bil še zelo redka ptica)...do točke, ko je bil le eden toliko pameten, da je rekel, da če odrasli univerzitetno izobraženi ljudje tega ne zmorejo, verjetno tega tudi otrok ne bo... In so šli naslednji dan vsi v šolo, povedali, da če so jim otroci pravilno povedali, kaj naj bi bila njhova domača naloga, da je problem, ker je tudi njihovi starši ne zmorejo narediti. Da pa če so otroci narobe razumeli nalogo, potem naj jim bo pa to lekcija za naslednjič in sicer, da se v šoli posluša. Materialna resnica je bila nekje vmes. Mulca sta za začetek narobe prepisala navodila, kaj da bi morala narediti, je pa res, da tudi osnovno navodilo ni bilo posebej pametno. Pa je na koncu lepa beseda našla mesto in so se dogovorili. Moje otroštvo je bilo kičasto lepo, marsikaj mi je bilo omogočeno, ampak osnovni dogovor, da vestno delam šolske obveznosti je pa veljal in o tem ni bilo nobenega pogajanja, bližnjic, šleparij itd- Jaz sem enkrat v drugem razredu pozabila dati v šolsko torbico pozabila dati zvezek. In sem ga nameravala vložiti zjutraj, ko je bil čas za pot v šolo. V zvezku je bila domača naloga, ki sem jo seveda spisala sama. Mama mi ni pustila. Rekla je, da smo se dogovorili, da se torbica pripravi prejšnji večer in da mora biti to do "zajčkov" (generacija, saj veste, kaj so "zajčki", a ne*) narejeno. Jaz sem se drla kot jesihar. Na vhodnih vratih. Na ulici. V avtomobilu na poti do šole (sva bili takrat na isti šoli) - kjer sem se v izogib splošni javni sramoti nehala dreti. Kjer sem s strašno knedlo v grlu in strahom nasploh naslednje tri ure čakala, kdaj bo učiteljica pregledovala domače naloge in ji bo treba povedati, da nimam naloge, ker mi mama ne dovoli vložiti zvezka v torbico. Tisti dan učiteljica ni pregledala mojega zvezka. Je izbrala nekaj drugih učencev. Sem pa takrat ugotovila, da je res bolje delati po pravilih in biti pripravljen, ker ta tesnoba, ko čakaš, kdaj te bodo dobili nepripravljenega, to je grozno. Nikoli več nisem imela težav s pripravo torbice. Disciplino pri pripravi torbice sem vražje dobro izkoristila pri veščini priprave potovalke in kovčkov. Red pri domačih nalogah se mi je neizmerno obrestoval pri večini službenih zadev, da ne rečem, kako to pride prav pri organizaciji stvari doma. Kakih deset let po koncu osnovne šole mi je mama povedala, da tisti manever s torbico - da je učiteljici povedala, da nimam naloge s sabo, ker da se moram naučiti reda in da jo prosi, da naj ne čekira moje domače - ker da bo kazen čisto vzgojna tudi brez razredne sramote. To zgodbo sem povedala znanki, ki uči četrti razred. Rekla je, da če njo starši prosijo za sodelovanje pri takem vzgojnem manevru, da ona takoj sodeluje - ampak da je problem, ker je starši tega sploh ne prosijo. Da raje sami delajo domače naloge, namesto da bi povedali, kje ima kak otrok problem. Vendelina jr. Sporočilo je spremenil(a) Vendelina jr. dne 10. apr 2008 14:33:40
10. apr 2008 15:05
Jaz imam iz prvega razreda podobno sadisticno zgodbo, kot je bila tale Vendyjina :))) Nekega dne smo dobili za domaco nalogo "napisite pesmico o XY" - po njem se je imenovala nasa osnovna sola. Tam nekje do vecera sem valila razne klopotce (poezija mi ni sla ne takrat ne danes), nakar sem se zjokala in se zatekla po pomoc k extended family. "Ni problema," se je skodozeljno zarezal stric, se zatopil v dveminutni ustvarjalni molk in prisel na dan z naslednjo pesmico: Pred našo šolo stoji debelo prase, kruh ima pod pazduho in klobase. O ozadju - politicnem škandalu, ki je nekaj let pred tem izvabljal nasmeske na usta Ljubljancanov, seveda nisem vedela nicesar, jasno mi je bilo le, da s tako pesmico naslednji dan ne morem v šolo. Zatekla sem se torej k lastnim silam in zmagala. Nagradno vprasanje: kako se je imenovala moja osnovna sola (v pomoc naj vam bo, da kruha in klobas pod pazduhami ni drzal kip pred naso solo, ampak njegov vecji in jeznejsi soimenjak, ki ga se danes vidimo za Cankarjevim domom..:))))))) lp, proxima
10. apr 2008 15:18
Proxima, predpostavljam, da je vprašanje namenjeno tistim, ki niso iz LJ?.... Anyway, upam, da si potem v študentskih časih bila vsaj na enem žuru, ko smo na poti iz Rožne nazaj v center omenjeni kip opremili s kruhom in kakšno flašo..... Pa da si tisti študentski test iz starega Konzorcija (v stilu tovariša Lenina, da kraja knjige ni tatvina) tudi opravila? Vendelina jr.Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.
Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.
Kaj jutri za kosilo? | Dragička |
MOJ vrt | malaga |
malo za hec | anjica1998 |
Kaj danes za zajtrk | johana |
Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Indijska vegetarijanska skleda
Ajdove palačinke s slivami in sladoledom