Prosim za pomoč

10. apr 2008 5:31

se opravičujem za drugo ime, nisem na svojem rsčunalniku. Gajka ivona

10. apr 2008 8:38

Bogpomagaj, bogpomagaj, bogpomagaj, ojojojojoj Smisel tele domače naloge je v tem, da bi moral otrok uporabiti domišljijo. In da združi domišljijo z razmišljanjem o svojem vzorniku. Pa verjetno imajo otroci kakega vzornika, verjetno imajo sobo prelepljeno s plakati....pa verjetno poslušajo kakšno glasbo, pa verjetno občudujejo kakega športnika. In me naj koklja brcne, če kak desetletnik ali pa še starejši otrok ni sposben napisati ene strani o svojem vzorniku. Samo zmotivirati bi ga bilo treba, da to napiše, pa bi šlo. Pa da sam poišče kakšen zapis o svojem idolu. Veljajo tudi časopisni....., ampak iskati bi jih moral sam, vedve kvečjemu, da bi mu povedale, kej naj to išče. Malo kreativnosti, da ne rečem odraslosti.....Kaj je že to? Ker mali očitno je kreativen. Mu gre dobro od rok alociranje del, ki bi jih moral opraviti. Razglasil se je za nesposobnega, najprej ni znala njegova mama, je odšlepala nalogo na svojo sodelavko....ta je pa potem vprašala amaterske kuharice. Kaj je pa mulo medtem počel? Igral računalniške igrice ali kaj? Ta bo še daleč prišel, takoj nalogo preaolicira na koga drugega, svet politike mu je odprt, ni kaj: In vidve odrasli dami, ki sta zraven svetili pri domači nalogi in prevzeli njeno izdelavo, namesto, da bi mulota prepričale, zdaj bereta žuto štampo in razmišljata o tem, od kje bi še kaj prepisale. Uspelo vama je, ni kaj. Otroku sta dali potuho, naučili sta ga, da stvari, ki ga pa ravno ne zanimajo, ali pa mu ne grejo, da tega pa ni treba delati....in skratka, dali sta mu enkratno lekcijo iz tega, da je šlepanje okej. Ne vem, kako bo ta naloga ocenjena, če bo... Ampak vedve, dragi moji, sta tule pogrnili. Vendelina jr.

10. apr 2008 8:55

Uf, Vendelina pod tole se pa podpišem. Upam, ko bomo mi prišli do tam, da bom tale tvoj odgovor uspešno uporabila. gaja 1

10. apr 2008 9:23

Vendelina jr. je napisal/a:

Bogpomagaj, bogpomagaj, bogpomagaj, ojojojojoj Ne vem, kako bo ta naloga ocenjena, če bo... Ampak vedve, dragi moji, sta tule pogrnili. Vendelina jr.

Problem je v tem, da so naloge, katerim se že na daleč vidi, da jih niso naredili podpisani avtorji, običajno dobro ocenjene. Pred časom je sodelavec dalal referat oz. seminarsko (ali kako se že temu reče v današnjih časih) o srcu, svojemu osnovnošolcu. Zadevo je opravil tako dobro, da bi mu zavidal vsak študent medicine. In mulo je dobil v šoli odlično oceno in še pohvaljen je bil, ker je imel najboljšo nalogo in se je "najbolj" potrudil. Včasih se res sprašujem, ali v šolah res ne vedo česa so sposobni osnovnošolci. K Sporočilo je spremenil(a) KARMINA dne 10. apr 2008 09:24:22

10. apr 2008 10:04

Sicer se generalno strinjam z Vendelino, naj pa nekaj pripomnim. Moja mama je šolnica in v OŠ mi je od začetka ogromno pomagala oz. bolje rečeno delala skupaj z mano in mi svetovala. Ampak to je meni pomagalo na ta način, da sem imela od začetka nek "vzor" ali bolje rečeno "mušter", neko vodilo. Recimo, pokazala mi je, kaj je primer dobrega spisa (ga je po otroško napisala sama). Pogledali sva tudi kaj po knjigah, časopisih. Nisem pa potem tega prepisala in se nečesa opirala kot pijanec plota, zelo hitro sem razvila svoj slog in uporabila svojo domišljijo. Priznam pa, da mi je bilo v začetku tovrstna dejavnsot v veliko pomoč, predvsem pri razvijanju delovnih navad. Pri kasnejšem, predvsem srednješolskem izobraževanju, kjer je bilo res veliko vsega naekrat, potem nisem imela težav, niti mi noben ni "riti odnašal". Zato se meni ne zdi nič narobe, če bi recimo vidva pogledala v Žurnal, kako je tam opisan dan neke osebe. Potem pa naj otrok napiše podobno sam, s svojimi bedesami in dodatki. katka http://katka-lopatka.moj-album.com/

10. apr 2008 10:11

Šele zdaj sem zagledala to temo. Ufff. Vendelina, bravo! Kar naj kdo spet javka, da si napadalna itd., vse, kar tu praviš, je res. Dajmo no, tudi jaz imam 2 mulca doma -4. in 6. razred, pa imajo ravno tako domače naloge, poudarjam: OTROCI imajo domače naloge.(ne starši) Tudi moja dva rabita včasih pomoč in seveda jo dobita. Pomoč v obliki nasveta, kam naj se pri iskanju podatkov še obrneta. Izdelava naloge pa je NJUNA stvar, ne moja. Ja, tudi k nam kdaj pokličejo mame njunih sošolcev z vprašanji tipa:"Naš...ni prav razumel, kaj je treba, kako STE PA VI to naredili?" Jaz takrat nalašč račem: "Jaz ne vem, ti bo sin povedal, kako je ON naredil." Jaz veljam doma za sitno in zateženo, kar se šole tiče, pa kljub vsemu nimata problemov ne s pisanjem nalog ne z delom v šoli. Kadar so težave z nerazumevanjem snovi, jima pač poskušamo pomagati, sicer pa ni potrebe. Govorim seveda o otrocih , vpisanih v osnovno šolo, brez motenj v razvoju ali specifičnih učnih težav. Ti sigurno rabijo druge vrste pomoči. Torej, koliko staršev otroke že preko govora navaja na dejstvo, da vse "delava midva". Majhnemu otroku se reče: "jooooj, kolko sva popacala", malo večjemu: "a bova poskusila kolo vozit", o še večjem se pa mame takole pogovarjajo: "A vidva še hodita h kitari? Mi smo tudi pustili nogomet, ja, škoda, pa ni časa, vsak popoldan sediva po tri ure pri učenju". Primer ni izmišljen, tako to gre v 4. razredu. Skratka, otrok, ki mu ne damo možnosti in odgovornosti, da SAM (z napakami ali brez, za cvek ali petico) izvede svojo nalogo in prevzame odgovornost, bo popolnoma izgubljen povsod, kjer se bo od njega zahtevalo, da se sam odloči za kar koli pač. Kako bo sicer ta ubogi fant samostojno pisal prosti spis, opis nečesa, pismo.....vse to bo enkrat del ne samo njegovih šolskih nalog ampak življenja? Dajte mu priložnost, da se izkaže sam! Gajka, vem, da si hotela dobro, ampak včasih moramo otroku povedat tudi, kar mu gre. Ob devetih zvečer mora biti naloga narejena in pika. PS: Po poklicu sem akademska slikarka. vstanem - odvisno od dneva, grem na wc in pod tuš, spijem zeleni čaj, pojem zajrtk, pokadim 2 čika, prelistam Delo, pomijem posodo, likam, kuham...............A ni to čisti dolgčas! Ampak tak je moj dan v resnici. Če bi hotela izpasti taprava umetnica, bi rekla: že ob sončnem vzhodu stojim s paleto na hribu in čakam na pravo svetlobo.... Če bi hotela učiteljica zanimive (in neizmišljene) odgovore, bi bilo najbolje, da otroci opisujejo nekoga, ki jim je blizu. Magari starše. mamaF - Mojca Sporočilo je spremenil(a) mamaF dne 10. apr 2008 10:14:28

10. apr 2008 10:17

 

Še zdaj se spomnim osnovnošolskih dni mojih otrok, ko so delali različne naloge. In se je, ko so jih pokazali, takoj vedelo, katere so naredili starši in katere so delali otroci sami. Moji so vedno delali vse sami, moja podpora je bila  v tem, da sem šla kupit šeleshamer, ovitke in podobno, le če se je zelo mudilo  so mi otroci smeli narekovati in sem jaz samo tipkala.

 

Rezultat prve take naloge, ki sta jo delala sama, je bil porazen: naloge, kjer so sodelovali starši, so bile ocenjene najvišje, naloge, ki so jih z lastnim trudom delali otroci sami, pa z nižjimi ocenami. In takrat sem na predstavitivi, ko se je učiteljica pohvalila, kako lepe naloge so nekateri izdelali , stegnila jezik in rekla, da se mi zdi zamalo, da so najvišje ocene dobili otroci, za katere so delali satrši, in da je skrajno krivično, da otroci, ki so želeli nalogo opraviti sami, kaznovani tako, da so za svojo samostojnost, voljo do dela in trud  dobili nižje ocene. Učiteljica me je le debelo gledala, nekaj staršev je gledalo v tla, sploh ko sem rekla, da gremo primerjat, kaj je otroško delo in kaj delo staršev....In na koncu sem vprašala, ali se ocenjuje iznajdljivost otrok, da delo naprtijo drugemu, ali pripravljenost in sposobnost otroka (in ne torej staršev) da nekaj spravi skupaj.

Zanimivo po tem sestanku je bilo to, da so se starši z mano strinjali, celo nekaj tistih, ki so z računalnikom za svojo deco naredili vse....Učiteljica je bila v zadregi, malo me je potem postrani gledala, ampak na roditeljskem sestanku sem ji na štiri oči povedala, kaj si o pomoči staršem pri preprostih nalogah mislim, pa potem ni bilo težav. Tudi hči ni dobivala slabih ocen.

 

Sicer pa moja svakinja še danes dela plakate za svoja otroka, išče podatke in dela namesto njih. Nekaj sicer začneta sama, ampak sta ugotovila, da če to naredita z levo roko, bo mama popravila in tudi sama vse končala, ker na koncu zmanjka časa. Meni ni žal, da sem pri izdelavi različnih nalog le sodelovala in malce pomagala, da torej nisem vsega naredila namesto njiju. Se je obrestovalo  v srednji šoli in zdaj med študijem, ker zmoreta vse sama in se ne šlepata z mojo pomočjo.

 

Je pa res, da imajo otroci včasih take naloge, da so velik zalogaj tudi za nas. In povsem razumem, da kdaj kdo tudi na Kulslo prosi za pomoč, ker starši so včasih res lahko obupani. In vse, kar tu gor napišemo, je teba vzeti v zakup.

 

Mamamia

mamamia

10. apr 2008 11:05

Tudi moji trije otroci morajo delati razne plakate, seminarske naloge in miselne vzorce kar sami in to od prvega dne. Tako kot mamamia jim kupim samo šeleshamer, lepilo in svinčnike. Moti pa me to, da ti otroci nočejo več iskati po knjigah, revijah, reklamah. Preprosto se usedejo za računalnik, tudi mala, ki je stara 8 let, je zadnjič o varni poti v šolo vse našla sama na internetu in samo kopirajo v svojo mapo, sprintajo, vežejo v knjigo in odnesejo v šolo. Se mi zdi kar malo premalo resno tako delo, saj nič ne razmišljajo zraven, samo poiščejo, kaj jim odgovarja in to je to. Morda pa so to novodobni otroci 21. stol. Bojo naši vnuku morda že na luno hodili v šolo. Lep dan še naprej. Malčica

10. apr 2008 11:15

MALČICA je napisal/a:

Preprosto se usedejo za računalnik, tudi mala, ki je stara 8 let, je zadnjič o varni poti v šolo vse našla sama na internetu in samo kopirajo v svojo mapo, sprintajo, vežejo v knjigo in odnesejo v šolo. Malčica

Mislim, da bi, vsaj tja do šestega razreda OŠ, učitelji morali zahtevati, da so take naloge napisane z roko. K

10. apr 2008 11:50

Ob tem prispevku sem se spomnila, da je za mojega, danes petinštiridesetletnega brata, cela družina delala risbe v 7. razredu, za celo leto nazaj, s fenom sušila akvarele in gvaše,mama je bila specialist za grafiko, nekateri izdelki pa so bili obešeni na kljukice na štriku za perilo, da so bili pravočasno osušeni. V enem dnevu sem narisala toliko partizanov in Nemcev, da se vam niti ne sanja. Brat je bil odličnjak.

Sem ravno v fazi hude jeze na eno razredno učiteljico,  od katere bi zanesljivo prestavila svoje otroke, če bi ji padli v kremplje. Kako naj pupa, ki v četrtem razredu Gimnazije ni bila sposobna napisati spodobnega spisa za dobro oceno, ocenjuje znanje malih otrok in kako naj prepozna, kdaj ocenjuje delo staršev.

Svoj konkretni predlog sem že dala, mi pa manjka podatek, koliko je učenec star.

Pred leti je šel sosedin sin, moj ljubljenček, v prvi razred. Prvi šolski dan je prinesel iz šole golo pupo, ker mu je turšica naročila, da jo mora obleči. Bila je tako velika, da se šolska torba ni dala zapreti in so ga starejši šošolci ( bil je tudi nizke rasti), zafrkavali. Besen oče ga je nekajkrat vprašal, če so drugi fantki dobili medvedke, on pa edini punčko.

Mama je poslala pome in od štirih popoldan do desetih zvečer, ko je mali že nekaj časa spal, sem se ukvarjala s šivanjem oblačil, vijoličastega traku za lase, spodnjega perila ( to mi je naredilo precej dela), ker je mali povedal, da mora bili oblečena in ne naga. Z oblačenjem pup nisem imela nobenih izkušenj, zato je bilo veliko dela, ki sva ga s prijateljico pospremili z bentenjem nad učiteljicami in hlajenjem jeze. Drug dan so imeli vsi otroci oblečene pupe, ki so romale v oddelek vrtca, ki je bil v isti zgradbi.

Nekaj let kasneje, v 4. razredu, sem z dečkom reševala zahtevno nalogo. Imel je napisana vprašanja, za katere sem prepričana, da nanje ne bi znal odgovoriti niti takratni župan, pa tudi ravnatelj ne. Vprašanja so bila s področja gospodarstva. Recimo: katere materiale uporablja največje podjetje v dolini, kje jih kupi, kam prodaja izdelke, kje se prehranjujejo delavci, od kod se vozijo na delo, s čim se vozijo na delo. Pri vsem tem je najbolj zanimivo, da v tem podjetju sploh niso bili.O tej temi v zvezku niti ene besede. Kdaj je bilo podjetje ustanovljeno.Kakšne so plače. Koliko je vrednost proizvodnje. Druga vprašanja so bila za druge subjekte, podobno zahtevna. Prepričana sem, da večina staršev ni bila sposobna pomagati otrokom, ker sem se tudi sama morala precej namučiti, da sem zbrala podatke o dejavnosti, ki sem jo dobro poznala. Njegova mama ( delala je v urbanističnem biroju), ni vedela nobenega odgovora. Meni so se zdeli podatki popolnoma nepotrebni za desetletnika, ampak smo nalogo dobro rešili. Poudarjam, mali ni vedel nobenega odgovora, pa tudi kak moj je bil sumljiv. Še danes sem prepričana, da tudi učiteljica ni vedela odgovorv. Ni dobil ocene, niso vsi imeli naloge.

 

O tej kronski neumnosti sem pripovedovala mami moje prijateljice, dolgoletni učiteljici ( ki je bila posvetovalni organ za "neznane" pojme, kot je primer napisa "poved", na prvi strani novega zvezka, ki sva ga s prijateljico, ki sva isih let, prepoznali kot popolno neznanko). Takoj je vedela, o čem govorim. In je bila zgrožena, da je za tako starostno stopnjo učiteljica izbrala to metodo, ki je popolnoma zanje neprimerna in je bilo o njej na seminarjih le govora. Prepričana je bila, da je učiteljica šla predaleč s svojimi zahtevami in da je to nepotrebno obremenjevanje staršev in huda stiska otrok, ki se počutijo zaradi neznanja nemočne.

 

Zato vprašanje zelo dobro razumem, nikoli pa nisem razumela učiteljic. V ulici imamo namreč dve, ki nista v ponos svojemu cehu, sama pa sem imela nekaj čudovitih in tudi vem, da take še vedno obstajajo.

 

Zaradi gornjih izkušenj sem prepričana, da je je združeno delo staršev in sosedov in prijatelic v takem primeru nujno. Otroci namreč ne znajo preceniti, ali gre učitelj čez mejo.

Če kdo dvomi o dobrem namenu iste učiteljice tiste šole, naj povem, da je dečko kot prvo nagrado za pustno masko robot ( pobronzane kartonske škatle z dodatki), dobil fotokopije - bankovcev.

Mogoče še kaka zgodba o učiteljici gospodinsjtva, ki je od otrok zahtevala, da v zvezek nalepijo koščke tekstilij, po raznih vrstah, sestavah , tkanjih in sva s sosedovo pužo obrezale moje zaloge blaga.  V zvezku je bilo napisano: nalepi vzorce in podpis: frotir, čipka ipd.

Če tega nimate v omari, pač ne boste poslali otrok v tisto našo šolo, ali pa jih boste izpostavili neugodnostim, ker jim ne boste omogočili, da bi pridobili zahtevano podatke.

Vendy pa nagradno vprašanje: kaj je razcepka ( pa ne smeš kukati na internet), in sicer mora tvoje dete štiri prinesti v šolo, za izdelavo peresnice. Meni je pobralo dva dni tuhtanja.

 

PS Oni učiteljski košuti, ki je moja soseda in jo ( še vedno )sovražijo učenci na že omenjeni šoli, šole sem napisala otroško igrico na temo projekta, s katero je dobila potrebne točke za napredovanje. Igro je menda napisala  sama.  Nihče je ni pogruntal.

 

 

 

F r i n a