2. apr 2008 22:10
Tudi jaz mislim, da rodovnik ni garancija za zdravega kuža, pridružujem se mnenju jessy6. Naša prva foxterierka je imela rodovnik, tudi druga ga ima, vzreditelj je krasen (moj prijatelj), a obe sta zboleli za kroničnimi boleznimi. Ki pa na srečo nista neobvladljivi. Naša psička je morda tudi zato malo bolj scrkljana, a živi "normalno" scrkljano pasje življenje, le s to razliko da vsak dan poje tabletek do dva. Že dolgo let, stara je enajst let. In ima tudi svoje dobre in slabe lastnosti, tudi takšne, ki pritičejo samo foxterierjem: še nisem videla psa, ki bi skopal tako globoko lukjo, da je skoraj cela v njej, posledično so brki kepe blata in nos poln (kihamo in ga čistimo, in kihamo in ga čistimo), slabo slišiš, ko je treba in dobro, ko ni nobene potrebe, lajaš samo zato, ker imaš občutek, da moraš, ni pa nam jasnega razloga za to početje, uideš, ker imaš lovski nagon pa spet nisi prepričan, če dobro veš zakaj in spet ti ni jasno, zakaj se vsi jezijo, ko vendarle prideš nazaj.... skratka, zabava je pri foxterierjih non-stop, a tudi veliko potrpljenja z njihovo vzgojo, doslednosti in zaradi njihove trme tudi čakanja. V njih je, da so nepoboljšljivi radovedneži, zanima jih vsi in vse. Včasih zna biti ta radovednost pravi problem, že od malega jih je treba naučiti, da ni vse za njihov smrček. In tudi veliko borca je v njih, razlog borbe ni vedno znan
Znajo se stepsti hitro in tudi to je že od malega treba z veliko mero vztrajnosti in doslednosti "zatirati". Spominjam se, da so bile v pasji mali šoli tri sestre, naša in še dve. In če se je kdo stepel, so se steple one. In to zares, ne za šalo. Še danes imam spomin na ta pretep na roki. Kot pri vseh pasmah, foxterierji ne skoparijo ne z dobrimi in ne z slabimi lastnostmi. A življenje z nimi je vse prej kot dolgočasno in če bi se spet morala odločati za kuža, bi se odločila zanj. Z rodovnikom ali brez, le da bi dobro spoznala vzreditelje.
Uf, sem se razpisala, pa tema je višavec...
moja