Kako se počutite ve punce

27. apr 2008 20:02

galyka, morda pa kdaj kakšna kava, kajne? katka http://katka-lopatka.moj-album.com/

27. apr 2008 22:12

Ja seveda, itak sva doma v istem koncu.

28. apr 2008 10:21

Danes sem spet malo pogledala kako, vam gre, punce z rekreacijo in temi stvarmi (vas neizmerno občudujem vse, ki imate voljo tudi tako poskrbeti zase - jaz in šport sva pa nekako...hm...nekompatibilna, bi rekla). Zelo me je užalostil zapis od Katke, kjer je povedala, kako malo jo cenijo v službi, zato sem se odločila tudi jaz nekaj napisati sem gor. Draga Katka, prav hudo mi je, da tvoji sodelavci v tebi ne vidijo tistega, kar mi, tukaj na Kulinariki, od tebe dobivamo vsak dan: tvojo dobro voljo, željo nesebično pomagati (poglejmo samo tvoj lepo urejen album, kjer vse, kar si izvedela na tečajih deliš z vsemi nami), inovativnost, potrpežljivost in še in še. Kljub temu, da te osebno ne poznam, bi ti rada rekla, da me je, ko berem, kako natrpan je tvoj dan, kar malo sram...sama namreč nimam redne službe, ves čas sem v glavnem doma (res imam 2 otroka, ampak sta že kar velika) in se mi včasih zdi, da mi zaradi slabe organiziranosti čas kar polzi med prsti. Sploh si ne predstavljam, kako ti uspe poleg celodnevne službe zbrati voljo se za ustvarjanje slaščic in drugih čarovnij. Naj bo sram tudi tiste v tvoji službi, ki ne znajo ceniti, da trenutno življenje posvečaš prav delu in osebnemu izobraževanju - verjetno ne z namenom, da bi se važila z diplomo, ampak da bi bila strokovno še boljša in bolj koristna pri delu! In da zaradi tega trpi tvoje domače življenje. Mislim, da je za žensko ena najhujših stisk ta, da je razpeta nad željo po družinskem življenju in željo po napredovanju v poklicu, ki si ga je izbrala. Ni mi prav, ko nekateri grdo govorijo o t.i. "karieristkah", ki si "nočejo" vzeti časa za otroke itd. Mislim, da je med ženskami, ki so srčno predane svojemu poklicu dosti takih, ki bi želele še in še napredovati in iskreno biti še koristnejše za to družbo, pa si samo zaradi PRITISKA DELODAJALCEV ne upajo odločiti ali otroke ali pa za dodatni študij, ne pa zaradi lastne sebičnosti in lagodnosti. Katka, drži se, upam, da imaš okrog sebe tudi ljudi, ki te lahko v žalostnih trenutkih oblamejo in ti dajo vsaj košček tega, kar ti radodarno razsipaš med nas! Človek, ki ljubi življenje tako kot ti (to čutim iz vseh tvojih prispevkov tu), si zasluži samo najboljše! Ljubezen pa ...te lahko čaka že za naslednjim vogalom. Nasmeh na obraz, punca in z dvignjeno glavo naprej. Tisti, ki te ne cenijo, se te tudi ne zaslužijo. Lep pozdrav od tvoje kulinarične "fenice" mamaF - Mojca

28. apr 2008 18:19

Za Katko Punca, jaz te v celoti in docela razumem. Tvoja zgodba je v eni meri podobna moji - in sicer v tistem delu, da nama je šla šola precej dobro od rok. In skladno s tem imava tudi morda malo nadpovprečne karierne ambicije. In večkrat se pojavi vprašanje, pa kaj za vraga mi je bilo tega sploh treba. Se mi pa zdi, da sem bil jaz bolj med pogumnimi punčkami, ti pa bolj med pridnimi. Veš, Katka, ena od bridkih resnic, ki jo je treba sprejeti, je ta, da se ugodnosti, nagrade in nematerialne lepe stvari ne zgodijo zgolj zato, ker smo bili pridni in smo naredili vse, kar je prav in zdaj na temelju tega pričakujemo neko nagrado. Žal življenje ni supermarket, v smislu, da bi na blagajni življenja dobili korektno odomerjeno plačilo za vse, kar smo dobrega naredili. Življenje je včasih tudi loterija in včasih tudi akrobacije na trapezu (in spodaj ni zaščitne mreže). Skratka, za malo akrobacije in loterije moraš biti pa malo mrhe. V najbolj žlahtnem pomenu besede. Ne se tako truditi, da bi od vseh dobila odobritev. Važna je samo odobritev ljudi, ki te imajo radi. They count. Ohters don"t. Who the **** so pa tisti tvoji sodelavci, ki te malo opravljajo. Pa koji su oni bre faktor u tvom životu? A se splača sekirati zaradi tega, ker se eni nepomembni ljudje malo zaletavajo vate? No, vidiš. Nikoli ne boš vsem ustregla, nikoli ne boš vsem všeč - to je preprosto cilj, ki se ga ne da doseči. Zato je škoda izgubljati energijo na cilje, ki se jih ne da realizirati. Pa še nekaj zelo nevarnega je v tem, da bi človek vsemu ustregel, da bi naredil vse, kar se od njega pričakuje in da bi bil sploh perfekten: namreč, če človek svojo podobo oblikuje po tem, kaj si drugi mislijo o njemu, počasi in zanesljivo postane odvisen od mnenja drugih, njegova samopodba gre pa obratnosorazmerno navzdol. Vedno bolj se je treba "zadevati" s pozitivnim mnenjem drugih in vedno manj ta mnenja pomagajo in štejejo. Veš, na polju kariere imajo ljudje samo dve vlogi. Ali si ovca ali pa volk. Ali vodiš ali pa si voden. Saj bi bilo lepo, če bi delali po sistemu enakopravnosti in medsebojnega spoštovanja, pa enkrat bo eden nekaj naredil za sodelavca, drugič pa vice versa. Ampak, newsflash, ni tako. Ženka natura je pač taka, da to sitacijo težko zapoade in stalno hoče v službo vpeljati eno družinsko-prijateljsko dinamiko in potem je vedno znova žalost in obup, ker se ti poskusi sfižijo. In potem frustracijo zaradi neuspeah prenašajo domov oziroma nosijo s sabo in so tako nesrečne in zamorjene in je tako grozno, ker jih nihče ne razueme in najbolj je pa sploh grozno, ko greš partnerju razlagati o problemih v službi, pa ti potem daje človek neke NASVETE, za katere ga itak ni nihče prosil in ZAKAJ MENE NIHČE NE RAZUME in ZAKAJ MENI NIHČE NE POMAGA, KO POTREBUJEM POMOČ (BERI, JAZ BI SE ZDAJLE MALO STISNILA IN MALO JOKALA NA RAMO), ME PA VEDNO NAJDEJO; KO JE TREBA KOMU DRUGEMU POMAGATI?.....A ti je to kaj znano? Ko pa se človek emancipira od ideje, da smo v službi v eni prijateljsko-solidarnostni dinamiki, gre pa lažje. Izobrazba nima s tem direktne zveze. Tudi doktorji znanosti so fino nategnjeni od kakega zvijona s šesto stopnjo izobrazbe, če ne razumejo ovca-volk dinamike. Skratka, lady, malo vadi svoj mrha gard. V službi je treba biti mrha, če hočeš, da te upoštevajo. Po tem, ko te upoštevajo, dobiš tudi napredovanje. Malo sitnari. Malo komentiraj, kaj počnejo drugi sodelavci. Brezobzirno jim povej, da tega in tega pa niso naredili dobro. In kakršnokoli zadolžitev dobiš - obvezno se upiraj dogovorjenim rokom in malo se pogajaj. Dovlj je bilo tiste pridne in ustrežljive punce, bodi malo sitnoba. Pa uporabi tisti strupeni stavek, ki gre: A hočeš da ti to povem na lep način ali po resnici? Tudi ne vem, v kakšnem okolju delaš in kakšno oblačilno kodo prakticirate, ampak povem ti, ga ni čez štikle, ki fino ropotajo. Tako te ljudje slišijo, preden te vidijo. Tako je človek prezenten tudi kadar ni viden in to v službeni dinamiki zelo koristi. In nadeni si energijo človeka, ki ne dopušča ugovorov. Aja, mentorju pošlji gradivo do roka na mejl. In mu zraven malo sitnari z SMS-ji. Ko se bosta dogovorila za razgovor pa, pazi, tole je important, pridi z novim lookom in obvezno zamudi. In karkoli ti bo mentor predlagal - obvezno komentiraj in imej o tem svoje mnenje. Ti želim uspešno metamorfozo. Za kak tip me lahko kontaktiraš še na ZS, samo zdaj grem malo na morje zdravit svoj bronhitis in me kak teden ne bo. Vendelina jr.

28. apr 2008 19:02

Vendelina jr. je napisal/a:

Se mi pa zdi, da sem bil jaz bolj med pogumnimi punčkami, ti pa bolj med pridnimi.

A naša Vendelina je pa moški postala? Hec mora biti! Lep dan! pomarančika

28. apr 2008 22:07

Haha, Vendy, si me pa nasmejala. Hvala za besede in da si mi lepo vse to napisala. Taka, kot si ti opisala, sem bila na začetku mojega obdobja, ko sem se zaposlila na tej firmi pred 9 leti. Pa saj sem ovnica po horoskopu :) No in - definitivno ni dobro izpadlo, ne bom zdaj pisala podrobnosti, samo bilo je groza in strah. Tako sem se z leti "omehčala", ker s to "bitch" varianto nisem prišla ob ženskih šefih nikamor, še do večje fovšije, ker sem pri moškem delu zaposlenih, ki je v veliki večini, precej priljubljena (ja, sem ena redkih, pri kateri štikli pojejo in ki rada malo opozorim s svojimi oblačili, ker menim, da mora biti ženska na delovnem mestu urejena). Sicer sem pa s svojimi 180 cm itak markantna, saj veš sama, kako je s tem. Tudi nasplošno v vsakdanjem življenju sem se precej omehčala, uf kakšna sem bila desetletje nazaj. Ampak zaposleni na naši firmi so res nekaj posebnega in potrebujejo poseben pristop :)) No, moj mi še vedno pravi "bitch", hehe, upam da iz drugih razlogov...mal heca. Tule na kulinariki sem precej pridna punčka in všeč mi je, da se pokaže tudi ta moja malo bolj "mila" plat. Glede mentorja - to z mailom sem že naredila in odgovor je bil v enem stavku - pridite na govorilke. Sem se najavila in tam pojavila, a glej ga zlomka, odpeketal je na dopust do srede maja. Me pa veseli, da je človek poln humorja, tipičen eleganten ljubljanski meščan z občutkom za ženske atribute, tako, da ne bo problema. Komentar pa mora itak vedno bit in argumenti, saj tako komunikacijo zahteva služba, sem redno na ministrstvih po sestankih, pa tudi velikokrat grem na službeno pot v tujino. Želim ti, da se hitro pozdraviš in lepo se imej, katka http://katka-lopatka.moj-album.com/

28. apr 2008 22:15

Draga MamaF, tudi tebi hvala za napisano. Saj pridejo slabši dnevi med večino lepih. Ena varianta zame je menjava službe, ampak mislim, da s tem ne rešim ničesar. Če pretehtam vse pluse in minuse, je trenutno definitivno več plusov. Pa tudi nisem nek človek sprememb. Za kakšno zasebno prevetritev pa se moram najprej znebiti starih bremen in dati prostor novim ljudem. Vprašanje časa. pa-pa katka http://katka-lopatka.moj-album.com/

30. apr 2008 15:08

Ja, nekaterim gre v življenju "kot po maslu", drugi se moramo prekleto truditi, da nam "rata", spet tretji imajo položeno že v zibelko...Tudi sama sem uspešno in neuspešno krmarila med študijem, službo in kot mami samohranilki mi ni bilo vedno lahko, si pa zdaj vedno vzamem kanček časa za športanje, ker me edino to drži gor. Še posebno v kakšnih stresnih trenutkih, ki smo jih itak deležni več ali manj vsi.Brez športa si ne znam več predstavljati mojega življenja. Tudi dopust preživiva s sinom športno (kampiranje +kolesarjenje+ tek+ soteskanje-predvsem poleti, zimskie dneve pa preživljam v fitnessu, kjer redno treniram). Letos grem na treking po Črni Gori (upam, da mi bo uspelo tako kot sem načrtovala). Služba je pa itak poglavje zase, torej, če jo z veseljem opravljaš, je znosno, če pa ne....Pa nastane težava.Tako, da si je treba res poiskati tisto razbremenitev, ki nam bo v veselje in nas bo res napolnila z energijo za nove nevšečnosti na poti. Lp, TERRY

3. maj 2008 20:00

TERRY je napisal/a:

Ja, nekaterim gre v življenju "kot po maslu", drugi se moramo prekleto truditi, da nam "rata", spet tretji imajo položeno že v zibelko...TERRY

Terry, se ne morem bolj strinjati s tvojih pisanjem kot se. Tale kot po maslu zame ne drži, razen na področju izobraževanje, drugje sem se morala pa prav pošteno potruditi in stisniti zobe, da sem prišla tja, kjer sem zdaj. In tu je tudi rekreacija, celo otroštvo in mladost sem bila brez ravnotežja, brez kakršnekoli konkretne diagnoze in z ne preveč dobrimi obeti za naprej. Pa je šlo. Pri 25ih se je zadeva čez noč dobesedno poravila, kot pri meni že večkrat  In od takrat naprej imam občutek, da moram noter prinesti vse, kar sem po svoje zamudila. In rekreacija me vleče ven iz vsega, po pravici povedano.

 

In te prazične dneve sem izkoristila do konca. Finale je bil današnji juriš s kolesom na Jezersko, sem se skoraj požrla, ampak je ratalo.

 

Loni Makaroni

4. maj 2008 21:58

Ma punce jaz sem pa 25 let stara pa se sam redim pa nobene volje prave nimam da bi bila vztrajna..to me tako moti in ko grem v hrib sem zadihana k norc..pa hocem laufat pa nikol cel krog ne zdrzim..sploh ni napredka...jutri bom zacela s 3MD, ker 17 junija odpotujem in upam,da je se moznost, da izgubim kaksnih 5 kilogramov..ma ne vem...tok sem zalostna..nc ni od mene. Visage