11. mar 2008 16:53
S svojim mnenjem se pridružujem Mamimii, zlasti s stavkom, da bi si vsak, ki diplomira, moral biti sposoben poiskati službo. In da je Vendelina jr. napisala korake, ki bi jih morala Baby girl storiti že sama. Pravi, da je pred kratkim postala dipl. univ. pravnica, čeprav bi pričakovala, da bi napisala, da je diplomirala na Pravni fakulteti. Pred kratkim pa pomeni, da je neučakana, da bi dobila odgovore, ki se jih dobi na način, ki bi ga morala odlično poznati .
Četudi bi vedela za kako prosto delovno mesto, Baby girl ne bi priporočila. Vse možnosti, vključno z razpisi na zavodu so znani in se mi zdi iskanje preko Kulinarike, kar pa je najmanj nenavaden način, slab kazalec za nekoga, ki je postal "nekaj".
Verjamem, da se zdi Simoni84 diploma, ki si jo sama želi, nekaj vzvišenega. Žal se tako do mladih diplomantov obnaša marsiikdo, čeprav sem mnenja, da je diploma dovolilo za opravljanje nekega pokilca, dokaz zaključenega izobraževanja. Družba ne potrebuje ljudi, ki so nekaj postali. Potebuje ljudi z znanjem in pridnostjo. Z znajdljivostjo, ki je objava na Kulinariki ravno ne izkazuje.
Ko smo že pri pravnikih, bi ob tej priložnosti povedala neko resnično zgodbo. Ni pomembno, kdo od vpletenih je moj sorodnik, so pa vsi v sordstveni povezavi tudi med sabo. Znašla sem se na nekem praznovanju rojstnega dne in sem sedela v bližini treh deklet, ki so modrovale o tem, kako bodo ustanovile skupno odvetniško pisarno.
Njihove matere so ob naših srečanjih skoraj vzcvetele ob uspešnosti svojih študentk, meni se pa je ob vsej evforiji obračal želodec. Imela sem namreč smolo, da sem razmere poznala bistveno bolje od njih.
Prva je srednjo šolo delala 5 let in imela vsako leto enega popravnega. Ko se je vpisala na Visoko strokovno šolo, jo je podaljšala z lažnimi zdravniškimi potrdili na dvakratno trajanje, mati pa je razlagala okoli, kako uspešno študentka da je. Ko me puža nekoč prosila, da pogledam, kako oceno je dobila pri izpitu, sem videla tudi ocene. Poprećje 7 in nekaj. Vpričo mene je na tem pikniku razlagala, kako študira pravo, ker se je namreč vpisala, da bi opravila difernecialne izpite. Starši so ji plačali šolnino, dobila je status ,štipendijo, preživnino in napotnico za delo preko študenta. Materi so ob ambicijozni hčeri žarele oči. Nekega dne sem prišla na obisk prav v trenutku, ko se puža vrnila z enega teh izpitov. Vznesena mati je razlagala, kako težek izpit je imela. Vprašala sem jo naslovu izpita in kaj pa so imeli iz tega področja. Ni znala povedati niti ene širše temi, ker knjige po moje sploh ni povohala. Da se me je kasneje izogibala, ni potrebno posebej omenjati. Jasno, da ni naredila sprejemnih izpitov in je materi zdaj samo pomebno, kako izobrazbo in avto ima njen trenutni fant.
Druga deklica je prav tako zafurala najprej eno leto gimnazije, nato se je od delu ( brez dela ) vpisala na Pravo in že prvega leta ni naredila. Samo praktično vprašanje iz Obligacij ( ki jiih je naredila pred nekaj dnevi), in mi je bilo jasno, da nima pojma. Na tem pikniku sem že vedela, da živijo starši v zmoti glede njenega kraja študija in glede kraja bivanja. Gledala sem Russlov znak na njeni roki, ki dokazuje bulimijo, gledala, kako je potem, ko se je nažrla hrane, morala nujno domov in se vrnila skozlana in v dušku spila bokal vode.Vedela , da blefira glede prava, saj je kar nekaj let vlekla starše za nos. Ne vem, kaj se mi je takrat zdelo huje: ali bulimija ali zlagan študij. Ko sem pred kakim letom očeta vprašala, kako pa njen študij, mi je povedal, da pripravlja diplomo iz športnega prava. Nisem se mu niti upala oporekati, da športnega prava sploh ni, pa da bo prava sreča, če bo z bulimijo sploh preživela. No, punca je bolj introvertirana, zato sta ju drugi dve v razpravo o skupni odvetniški pisarni pravzaprav zvlekli na silo.
Tretja kandidatka za odvetniško pisarno pa je bila naduta, telesno in duševno lena puža, za katero sem bila presenečena, da je uspešno naredila gimnazijo. Ker pač ni zbrala dovolj točk, pravo pa je menda donosen poklic, sta ji starša plačala šolnino za prvi letnik, kamor se je vpisala ob delu ( brez dela ), ji plačali bivanje. Imela je vse bonitete rednega študenta in vse bonitete študenta ob delu. Včasih mi je njena preponosna mati razlagala, kako težek študij da je pravo. Da na izpitu ne veš, ali boš odgovoril prav, ali ne. Zato se je študij podvojil. In ko je izgubila status, me je njena mati prišla vprašat, kako se uredi status na zavodu, kako zdravstveno zavarovanje. Mila deklica, ki je vse dneve preživljala na kavču ob špansih nadaljevankah, ki je v gospodinjstvu pripomogla nič plus nič, samo kljun je odprla, da so ji vanj vrgli primerno hrano, ni bila sposobna urediti niti lastne socialne varnosti. Če sem imela informacijo o kakem razpisu, ki sem opazila, sem to povedala materi. Ki mi je leta pripovdeovala, kako težak je študij, dokler ni pred dnevi povedala, da je hčera uspela narediti diplomo. Ampak da službe ne dobi, saj je stara 29 let in nima niti dneva delovne dobe.
Če se samo spomnim samo vznesenosti prej imenovanih roditeljev, ki sem jim namignila, da bi bilo vredno pogledati kak indeks ( mi si zaupamo, so rekli), otrokom povedati, kaj pomeni odgovornost in da je sanje vedno mogoče doseči na en sam način, z delom. Da so delodajalci žleht, pa jih vedno zanima, kaj pa so počeli pred razgovorom.
Na študij pravo je mogoče priti na različne načine in opisani kažejo, da pravzaprav ni to ravno težko. Težje pa je potem študij dokončati v nekem spodobnem roku in ponuditi na trgu svoje znanje. Ne samo naziv.
Poznam tudi nekaj odvetnikov, ki so res doštudirali v rednem roku, z izvrstnimi ocenami, ko pa vidim njihove izdelke, pa se mi stemni pred očmi. In nikogar od njih se ne bi upala priporočiti.
Najbrž je v vseh poklicih enako, pač pišem o pravnikih, če so v tej temi izpostavljeni kot nekaj posebnega.
F r i n a
Lep dan in veliko se smejte 
Se strinjam, da je forum za izmenjavo mnenj in izkušenj, zato pa sodelujem tu 
. Pa zraven se še malo promoviram 
