Pravnik- pripravnik

11. mar 2008 9:56

Čestitke za diplomo, upam, da dobiš čimprej pripravništvo.

 

Rimljanka, tvoje zajedljivosti glede vedenja ali vedenja  pa nisem čisto razumela. A bi se morala potem Simona 84 klanjati pred vsemi, kateri imajo poklic ali šolo in ne bi smela imeti svojega favorita?

Lijana

11. mar 2008 10:16

Baby girl, tudi sama sem pred meseci diplomirala na ljubljanski Pravni f., ampak sem imela to srečo, da sem pripravništvo dobila takoj (oziroma sem delala že pred diplomo). Svetujem ti, da se (poleg pošiljanja pisnih prošenj) v kakšni pisarni (odvetniški, notarski) oglasiš tudi osebno. Pisne prošnje namreč pogosto ostanejo neprebrane in romajo direktno nekam... Vsekakor ti čestitam, kolegica, in želim veliko uspeha pri iskanju pripravništva (če pa izvem za kakšno povpraševanje, ti sporočim). Lep dan, Živa Sporočilo je spremenil(a) živica dne 11. mar 2008 10:17:27

11. mar 2008 11:02

Baby girl, diploma je en dosežek v življenju, ki v bistvu končuje zgodbo podaljšanega otroštva (fazo, ko se hodi v šolo in se nagrajujejo rezultati iz tega naslova). Ti želim en dober žur ob diplomi. Zdaj pa takole. Otroštvo je končano, življenje se začenja. Diplomiran pravnik si mora v glavi počistiti naslednje: dober pravnik je tisti pravnik, ki bo konsistenten in ki bo prišel skozi okno nazaj, če ga bodo slučajno pospremili do vrat. In kje je v tebi tovrstna energija? Si naredila turnejo po odvetniški zbornici, se javila tam in rekla, jaz sem diplomirala, kje je kakšno pripravništvo? Si odkorakala na dekanat in povprašala za kakšne službe? Si odkorakala na notarsko zbornico s CV-jem in takisto vprašala za pripravništvo oziroma za kakršnokoli delo pri kakšnem notarju? Si povprašala povprašala svojega mentorja za kakšno službo, si ga zaprosila za priporočilo? Če si vse to že naredila, pa ni bilo nobenega uspeha, potem je stvar enostavna, bom napisala s kapitalnimi črkami: PONOVI VAJO! Toliko časa, dokler ne bo službe. Tako boš od baby postala lady. S kuhalnico se služba v iusu ne bo našla. Vendelina jr.

11. mar 2008 11:21

Še moje mnenje o vrednosti diplome/izobrazbe. Za vsako univerzitetno diplomo se je treba potruditi in trud, ki je v to vložen, velja ceniti. Kako potem človek v svojem življenju to diplomo unovči, oziroma, kaj iz tega potegne, je pa zelo njegova stvar. Zaželeno in primerno je, da bi človek, ki je šel skozi univerzitetni študijski proces razumel, da njegova izobrazba nosi tudi eno širšo družbeno odgovornost in bi skladno s tem usmerjal svoje delovanje in življenje. V smislu: - da bi vedel, kaj zna in česa ne zna, - da bi za tisto, česar ne zna, vprašal tistega, ki to zna, - da bi znal vključevati znanja in vedenja drugih v svoje življenje - da bi to zadnje počel tudi takrat, ko gre za njegovo zasebnost (v smislu, da bi malo popucal svoje komplekse) - skratka, da bi vedel, da čisto vse se pa tudi ne presoja skozi optiko tega, kar ravno v tem trenutku živi in čuti. Toliko o zaželeni osebnostni drži diplomiranega človeka. Tudi je res, da profesionalno življenje vsakega, ki je diplomiral, vsebuje toliko odgovornosti, da so stresi ob diplomi v primerjavi s tem, kar sledi, zanemarljivi. Količina stresa, ki ga človek porabi za diplomsko delo, se v redni službi nabere približno v dveh mesecih. Se je pač treba naučiti živeti s tem. Glede mnenja o tem, da en poklic je pa res nekaj najboljšega....je pa pač treba povedati, da je bilo to mnenje - milo rečeno - zelo slabo artikulirano. Mimogrede, zakaj se tule razburjate, če se nekoga opozori, da je bilo kaj slabo artikulirano, medtem ko senzorji NE reagirajo takrat, ko je bilo slabo artikulirano mnenje zapisano? Simoni84 pa tole - ja, žalibog je tako, da imamo ljudje različne štartne možnosti. Če si si želela študirati pravo, pa nisi imela možnosti, lahko z voljo in svojimi prihodki, ko jih boš imela, to še vedno počneš. Po drugi strani pa, daj za božjo voljo nekaj naredi na boljši artikulaciji svojih stališč (branje leposlovja, branje leposlovja, branje leposlovja), ker se s takim načinom sama postavljaš v konflikte, ki jih potem ne znaš obvladovati. Vendelina jr.

11. mar 2008 12:01

Čestitke ob diplomi in vso srečo z iskanjem pripravništva in službe. Meni se ne zdi narobe, da si vprašala tukaj na forumu, ker si s tem pokazala neko angažiranost, vseeno pa upam, da si uporabila tudi kakšne bolj neposredne tehnike iskanja :) Res je, da je služba ponavadi bolj stresna kot pisanje diplome, še bolj stresno pa je v današnjih časih iskati službo takoj po diplomi. Pred kakšnimi 20 leti to ni bil tak problem za ljudi z univerzitetno izobrazbo, danes pa jih je veliko več, pa tudi trg delovne sile je bolj nestabilen. Jaz sem veliko delala med študijem, eni pa niso imeli te sreče. Ljudi brez izkušenj delodajalci neradi zaposlijo, izkušnje pa bolj težko dobiš, če ne najdeš dela. S tem je povezano tudi podaljševanje statusa v nedogled in odlašanje z diplomo. Če bi na filofaksu šla na dekanat in vprašala, če morda vedo za kakšno službo, bi pocrkali od smeha. Za pravno fakulteto ne vem, ampak se mi močno dozdeva, da bi bilo enako absurdno. Tudi mentorjevo delo ni, da najde diplomantu službo - to se lahko zgodi samo, če ima študent izjemne dosežke in vsaj magisterij v žepu, da ga lahko morda zaposlijo na faksu kot asistenta. Pošiljaj prošnje in ni vrag, da ne boš nekaj našla. Držim pesti. RadaJem

11. mar 2008 12:34

Rada.Jem, tisto o "pocrkanju od smeha"...., halo? Ljudje, ki vodijo fakulteto, so dolžni skrbeti tudi za to, da se mlade ljudi usposobi, da se naučijo iskati službo in jim pri tem usposabljanju za življenje nuditi ustrezno pomoč. To ni sistem vez-in-poznanstva, to je eden od bazičnih elementov prenosa znanj. Jih je pač treba na to včasih tudi spomniti. Nasploh univerzitetno delo temelji na komunikaciji profesor-študent in v tem je tudi razlika med odnosom učitelj-dijak. Če univerzitetni profesor tovrstnih opravil nima v svoji moralni vertikali, potem ima itak probleme z moralno vertikalo. Če se študentu oziroma mlademu človeku čudno/hecno/nenavadno, da kaj vpraša profesorja, oziroma se mu zdi neverjetno, da bi profesorja vprašal za pomoč....ker se boji reakcije ali je že enkrat probal, pa se ni dobro izšlo in iz tega sklepa tudi na vse bodoče izkušnje....potem naj za božjo voljo v svoji glavi zamenja disk in naj se neha obnašati kot sramežljiv otročaj, ki išče izgovore, da česa ne bi naredil....in to ploščo zamenja s kakšno bolj odraslo osnovo. V odraslo osnovo spada tudi to, da tudi v primeru, ko dobiš zavrnitev ali pa se stvari ne izvedejo najbolje, ne odnehaš zaradi užaljenosti/sramežljivosti oziroma ostale psihološke navlake. Vendelina jr.

11. mar 2008 12:46

Vendelina, tvoje mnenje spoštujem, rada berem tvoje maile in tudi na ZS si prijazna. Deklici, ki je diplomirala tudi moje čestitke, napisala si ji obilo idej kam naj se obrne in tu ima tvoj odgovor zame (da ne bo pomote, to je moje mnenje) smisel. Ko pa očitaš Simoni slabo artikulacijo, se zame všečnost posta neha. Od kdaj tu na Kulinariki očitamo slabo izražanje? Koliko je slabe slovenščine, pa smo se dogovorili, da si ne bomo gledali pod prste, ali nekdo izpusti J ali spremeni A v E. Nimamo vsi enake izobrazbe, enakih jezikovnih sposobnosti, pa menim, da se vsi trudimo, kar nas je tu članov dobre volje. Simona je povedala svoje mnenje, kar ga ima vsak pravico, do nikogar, do nobenega poklica, ne faksa, ni bila žaljiva; da je Rimljanka takole reagirala, ni prvič. Da ne bo ponovno pomote: zg. post je moje mnenje. Pozdrave vsem z dobrimi namerami in dobro voljo!! juma

11. mar 2008 12:49

Vendelina, lepo bi bilo, če bi bilo tako, kot opisuješ ti, žal pa je resničnost precej drugačna. Na raznih referatih in dekanatih se ne bo nihče ukvarjal z iskanjem zaposlitve za svoje študente. Razen, če imajo izjemne dosežke, teh pa ni veliko. Službo ti iščejo na borzi, na referatu pa imajo svoje delo, ki se konča takoj, ko ti sprintajo potrdilo o diplomi. Profesor, ki ti ne najde službe, pa nima problemov z "moralno vertikalo", kot praviš. Pripravlja se na predavanja, ocenjuje seminarje, izpite, diplomske naloge, izdaja članke, sodeluje na raznih kongresih in predaja znanje naprej, bodi pa prepričana, da v njegovem "job description" ne piše, da mora najti delo svojim študentom. Tudi moralno ni odgovoren za to. Odrasla oseba, ki je ravnokar diplomirala, mora za to poskrbeti sama. Pa nimam slabih izkušenj, nasprotno. Ena od mojih bivših profesoric pridno posreduje mojo številko vsakemu, ki rabi kakšen prevod iz nizozemščine in sem, zahvaljujoč njej, zaslužila že veliko denarja. Je to njena dolžnost? Niti slučajno, prej dobra volja. Ne vem, kako je bilo, ko si ti diplomirala, ker ne vem, koliko si stara, ti pa povem, kako je zdaj. Lahko se postavljamo na trepalnice, ampak na faksu ne bodo študentom iskali službe. Verjemi. RadaJem

11. mar 2008 13:04

Jaz sem Vendelino razumela prav v tem smislu, kot ti, Radajem, opisuješ svojo izkušnjo - profesorjem res NI TREBA iskati službe svojim študentom, je pa lepo, ko se kdo od profesorjev za kakšnega študenta potrudi. In če študnet ne vpraša, se nanj nihče ne spomni. Če povpraša ali navrže, pa se včasih dogajajo prav neverejtna naključja. Simona84 je pač morda nekoliko nerodno izrazila svoje prepričanje, ampak jaz sem jo razumela, da pač do pravniškega poklica čuti neko globoko spoštovanje, morda tudi zaradi tega, ker se ji ni izpolnila želja po študiju. Pa saj ima verjetno vsak od nas do kakšnega poklica kakšno čisto posebno spoštovanje. Sem pa prepričana, da vsak, ki je diplomiral, mora biti sam sposoben najti zaposlitev. Naša novopečena pravnica je pač poskusila tudi na forumu, navsezadnje nas je tu veliko zrave, ki koga kje poznamo in na več mestih ko vprašaš, več možnosti imaš, da kaj najdeš. Žalostno bi bilo samo v primeru, ko bi bil naš forum začetek in konec iskanja službe za diplomirane pravnike, če pa je le eden od način, pa je čisto ok. Je pa tudi res, da smo si različni. Eni s(m)o samostojni in znamo skoraj vse sami, eni se pa ne znajdejo in zanje vse delajo starši, dedki, babice, strici.... Jaz sem si pri 16 letih sama našla počitniško delo (ker je mama rekla, da to zmorem tudi brez njene pomoči in se je izkazalo, da res zmorem, čeprav so se mi kolena tresla že pri pisanju prošnje, kaj šele potem, ko sem prvič prišla na prkso..). In potem sem tam delala med počitnicami štiri leta zapored, kasneje sem bila v drugem delu firme štipendist in še zdaj sem zaposlena v isti firmi... Tako da z malo samozavesti, iznajdljivosti, predvsem pa z vztrajnostjo in potrpežljivostjo se da marsikaj. Mamamia mamamia

11. mar 2008 13:38

Baby girl,najprej čestitke tudi iz moje strani. Se strinjam s Simono84,vsak ima nek poklic ,ki mu je številka ena.Meni je naprimer študij medicine.To je bila meni velika želja,vendar sem prišla "samo" do dipl.med sestre,za ostalo je zmanjkalo točk.Občudujem pa ljudi,ki se za ta poklic odločajo,saj je kar dolga doba, da v njem kaj dosežeš(prideš do specijalizacije na določenem področju).Zato je zame pač ta poklic vsega spoštovanja vreden(ker ga pač tudi najbolj poznam),pri tem pa ne trdim da so druge veje kaj manj vredne(jih pač ne poznam toliko). jancika