Vidim, da sem iz čisto nekega drugega vica - al pa nimam okusa za filme, kaj se ve. Namreč, niti slučajno ne morem gledati žalostnih filmov, vojnih filmov in kakih podobnih grozot. Ko berem opise in kritike kakšnega filma, dobim velikokrat občutek : bolj je žalostno, bolj je lepo. Hvala lepa. Sploh pa ne morem gledat filmov, posnetih po resničnih zgodbah - Življenje je lepo, npr. Me prime, da bi zgrabila televizor in ga vrgla v steno, čeprav televizor ni nič kriv. Zato imam grozotno rada romantične komedije, pa tudi kolikor -toliko resne filme s srečnim koncem. nekaj mojih najljubših: Štiri poroke in pogreb (no, ja, saj eden umre, ampak ne zaradi zlobe kogarkoli - naravna smrt bi bil še najboljši približek), Amelie, Grde lepe stvari, Pravzaprav ljubezen, Seks, laži in videotrakovi, Reka poje mi (ok, ja, žalosten je), Reševanje vdove Grace in podobne grozote. Od naših se mi je najbolj vsedel v srce Na svoji zemlji - to je verjetno edini film z vojno tematiko, ki mi je všeč, čeprav je grozotno žalosten. In ko se sezuje, da bi šla bosa še zadnjič po naši zemlji, se vedno zjočem do amena. Evo, se že cmerim. Bom kar končala. LP cervus |