15. nov 2007 8:38
Frina, bravo! Tvoje zgodbe sploh ne potrebujejo komentarja, ker govorijo kar same. lp, proxima
15. nov 2007 8:38
Frina, bravo! Tvoje zgodbe sploh ne potrebujejo komentarja, ker govorijo kar same. lp, proxima
15. nov 2007 9:10
Tule sta se odprli dve zgodbi. Ena je kletkina zgodba, kjer je naša community v bistvu zelo soglasno (a smo že kdaj bili kje tako enotni?) ugotovila dvom o kvaliteti ene konkretne partnerske zveze. Druga zgodba je upravljanje družinskih financ. Morda je komu, ki se v tej temi sploh ni oglasil, ali pa tudi komu, ki se je v tej temi oglasil, vse skupaj dalo iztočnico za to, da premisli svojo domačo situacijo. Frina je rekla, da njej ni nihče povedal srečnih zgodb na to temo, da pa ve veliko nesrečnih zgodb. Pa srečne zgodbe so, samo vse temeljijo tako na medsebojnem zaupanju in na redu in izpolnjevanju dogovorov. Če kaj od tega umanjka, potem vedno nastane nesrečna zgodba. In če grem nazaj na kletko. Kletka, praviš, da morda pa fant misli, da bi s skupnimi financami (še najboljšo definicijo skupnih financ je tule prispeval escada) ti vse zapravila - ampak ti si vendar okej in znaš z denarjem, po drugi strani bi pa on kupoval motorje in ostale igračke za fante...Draga moja, če ti misliš, da on tako misli o tebi, kaj za božjo voljo pa počneš s takim modelom? Vendelina jr.
15. nov 2007 9:52
No, pa se bom še jaz oglasila. Ne bom pisala svoje zgodbe, ki je vsekakor drugačna in takšna kot bi morala biti - vsaj na tem področju ... sem se pa zamislila in to pošteno. Tudi jaz, tako kot Frina poznam kar nekaj takšnih zgodb, ki pa jim do zdaj nisem posvečala pretirane pozornosti oz. bolje rečeno financ in partnerskega odnosa nisem metala v isti koš. Pa vendar sem našla rdečo nit pri vseh zgodbah - če ni skupnih financ, pomeni, da ni zaupanja, kar je pa osnovna vrednota partnerskega odnosa za moje pojme. Je pa res, tako kot pravi Vendelina, da si z nekom deliš vse svoje prihodke, ga moraš dobro poznati, njega in njegove "finančne" navade. Poznam pa tudi primer, ko je na začetku veze ženska zaslužila manj in predlagala skupne finance, pa moški ni bil za. Kasneje, ko je ženska napredovala in presegla moževo plačo, je pa on podal idejo za skupne finance. Ne rabite ugibati, da ni bila tokrat ona za. V čem je torej problem? Osebno mislim, če obstaja zdrava mera zaupanja in sposobnost normalnega komuniciranja, glede financ ne more biti težav. Vsaj pri meni jih zaenkrat še ni, pa sem trenutno jaz tista, ki zasluži manj, kar pa zaradi pomoči staršev ne pomeni, da prispevam manj. jessy6
15. nov 2007 12:47
Uh, tole kletkino vprašanje pa je tudi mene iztirilo.
Z zdajšnjim možem sicer nisva nikdar skupaj živela pred poroko, sva si pa kot študenta večino skupnih stroškov (dopust, benci, skupni izhodi) delila. Kadar je kateri imel deanr, sva ga pač delila oziroma potreben del skupaj porabila. Ko sva začela kupovat za skupno življenje, sva po dogovoru kupila vsak nekaj in se takoj dogovorila, da če greva narazen, vsak pač vzame tisto, kar je sam kupil. No, tega nama ni bilo treba početi.
Ob poroki sem bila v službi le jaz, on je še študiral. Streho nad glavo sva imela pri njegovih starših, manjkajočo opremo sva nabavila skupaj (nič hudega, če le iz mojega žepa, NAJINA je bila) in tako že več kot 20 let. Plače imava približno enake in dogovor je, da on skrbi za "hišo" oziroma vse okoli nje, jaz pa za gospodinjski del. Ko enemu ali drugemi zmanjka, sežemo na račun, kjer je pač denar. Skratka, od nekdaj si deliva stroške. In tudi o tistem, kar si nekdo zaželi samo za svoj "gušt", se pogovoriva, oceniva situacijo in se zmeniva, kdaj si bo kdo kaj privoščil.
Kot so že predhodnice rekle: meni v kletkinem razmerju nekaj ne štima. V taki situaciji bi jaz ostala na svojem, pa se potem, ko grem v službo, morda začnela pogovarjat o skupni blagajni. Mi je fantovo stališče znak, da je treba prižgati rdečo alarmno lučko glede skupnega življenja, ker če se že tu začne delitev "to je samo moje", se bo vse skupaj samo še stopnjevalo, nikakor popravilo.
Ne vem, zanimivo bi bilo slišat še njegovo argumentacijo.
Zgodb, kot jih je opisala frina, je še veliko. Frina piše o njih, ker pri svojem delu pač srečuje samo tiste nesrečne in slabe, tiste pozitivne tako niso problematične in o njih praviloma tudi ne govorimo.
Ne vem, meni se zdi, da se enakporavnost še kako zelo kaže tudi pri ravnanju s skupnimi financami.
Mamamia
mamamia
15. nov 2007 13:09
njegova plača je bila za njegova oblačila, njegov avto, njrgove prijatelje - beri pijančevanje v bližnji gostilni moja plača je bila za punci in zame,za položnice, za vse kar smo rabile, pa hrane nisem kupovala samo zase ampak tudi za taščo in tasta, svaka in svakinjo. Ko sem šla si je namislil, da bi mi lahko zaračunali najemnino za čas, ko sem živela pri njih. Sedaj z eno plačo, kljub plačevanju najemnine, veliko lepše živim/o. klavdija
15. nov 2007 13:33
klavdijaB je napisal/a: |
njegova plača je bila za njegova oblačila, njegov avto, njrgove prijatelje - beri pijančevanje v bližnji gostilni moja plača je bila za punci in zame,za položnice, za vse kar smo rabile, pa hrane nisem kupovala samo zase ampak tudi za taščo in tasta, svaka in svakinjo. Ko sem šla si je namislil, da bi mi lahko zaračunali najemnino za čas, ko sem živela pri njih. Sedaj z eno plačo, kljub plačevanju najemnine, veliko lepše živim/o. klavdija |
15. nov 2007 13:53
Veš kaj kletka, rada bi ti povedala, da je lepo vedeti, da bo nekdo tudi finančno na tvoji strani, če se dogodi kaj nepredvidenega npr. izguba službe. Da ti ne rabi takrat poslušat kako ničvredno bitje si, da ne zaslužiš nič in podobno. Če ti že sedaj tako nastopa... se resno zamisli. Poskusi mu predlagati delitev stroškov glede na zaslužek. To se mi zdi pošteno. Če bi spet samo on plačeval za vse... jaz ne bi mogla tako živet. Že zaradi sebe bi hotela kaj prispevat, ker se potem bolje počutiš, si bolj samostojen in lahko se izogneš kasnejšim očitkom. Če je on navajen fantovskega luksuza in se ni pripravljem odreči par igračam zaradi življenja s tabo... mu potem njegova zabava več pomeni kot ti? Malo se mora še zresnit. Ne predlagam, da končaš vajino vezo, ti pa polagam na dušo, da se postavi zase. Resno se pogovori z njim, da vidiš kaj pričakuje od tebe. Ker lahko končaš med vikendi doma pri ribanju stanovanja, tačaš ko se on fura okoli s svojim novim motorjem... Pa veliko sreče.
15. nov 2007 13:58
V najini "koruzni" skupnosti pa gredo te stvari tako: jaz plačujem položnice in v glavnem tudi nabavljam za gospodinjstvo in dogovor je tak, da za dobro polovico teh stroškov prispeva partner (še največkrat je to tako, da dobim kartico in dvignem, kolikor rabim). Še nikdar me ni vprašal, za kaj sem porabila denar,pa tudi ne, koliko sem porabila. In me tudi ne vpraša, če res rabim v nekem trenutku dva para čevljev, ker ve, da, če sem si jih kupila, jih seveda nujno rabim :).
Mi je pa ena starejša gospa enkrat rekla, da bi mogla imet vsaka ženska en takšen skrit črni fond... Ker me je enkrat kača pičila, ji seveda dam prav
Ognjič
15. nov 2007 14:17
Bom pa jaz nekoliko bolj "srečno" zgodbo napisala - za Frino in druge; kletka predsvem pa zate. Pred desetimi leti sem bila približno na tvojem mestu. Jaz študentka, on zaposlen. Po šestih letih druženja sva se odločila, da skušava zaživeti skupaj. On je vsa leta varčeval in po romantični božični snubitvi sva se odločila, da skušava zaživeti skupaj in navkljub mojemu študiju stopiva v zakonski stan. Pa naju je na ta božični večer prehitel še nekdo - najina prvorojenka, ki je nekoliko prekrižala načrte; v dobro seveda. Vse se je odvijalo hitreje. Dejansko sva se vselila skupaj v samostojno gospodinjstvo prvi dan po poroki, leto in pol smo tako živeli pri moji starših, v tem času sva gradila. Naj omenim, da sem s poroko veliko pridobila, predvsem ljubečega in razumevajočega moža (kar vidim še bolj po branju teh vrstic), dobrega očeta mojim otrokom, doživljenjskega partnerja v dobrem in slabem, izgubila pa štipendijo in otroški dodatek - edini vir dohodka za moj študij. Tako je mož pridno delal, financiral moj študij za boljše skupne čase, finančno preživljal družinico, zidal hiško, jaz pa sem naredila iz te hiške DOM in nudila vse, kar se pač od mame in gospodinje pričakuje. Ko sem doštudirala sem rodila še drugega otroka - ne rečem; smo kdaj stiskali, nismo si vsega privoščili, pa mislim, da smo bili srečnejši s časom, ki nam je bil na razpolago, pa četudi z manj denarja v družinskem proračunu. In v vsem tem času mi mož NIKOLI ni dajal občutka, da sem mu v breme, da ne prispevam svojega finančnega dela; prej sem si ta občutek vzbujala sama. Sedaj sva oba zaposlena, jaz imam z univerzitetno izobrazbo nekoliko višji dohodek; sedaj pa je napočil čas, da bi pa oba rabila kdaj še kaj za svojo dušo (pa naj bo to motor, športna oprema ipd). Ne rečem, da niso kdaj kakšna nesoglasja okoli investicij, vendar mislim, da sva sedaj našla tudi glede tega kompromis. Vsak ima svoj TRR in enega skupnega, na katerega nakaževa sredstva tako, da ostane obema za lastne potrebe enako; torej jaz toliko več kolikor pač zaslužim. iz tega skupnega TRR plačujeva položnice, hrano, kar potrebujeta otroka, pač vse kar je potrebno za skupno življenje. Osebno mislim, da je tako prav in zaenkart klapa. Tudi jaz si privoščim zase kdaj kaj, kar je njemu (ali še huje kateremu sorodniku) vstran vržen denar- pa kaj; saj ga sama zaslužim... Zato Kletka, se strinjam z vsemi ostalimi - premisli! Ni le denar tisto, kar prispeva k skupnemu življenju. narediti si DOM ne pomeni vanj dati materialne dobrine, pač pa del svojega življenja, ki ga noben denar ne more povrniti. tabina Sporočilo je spremenil(a) tabina dne 15. nov 2007 14:27:10
15. nov 2007 14:41
Kletka, veš kaj???? Vse in še več ti je povedala TABINA. Dobro preberi kaj je napisala!!! EscadaKulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.
Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.
Kaj jutri za kosilo? | Trixi |
MOJ vrt | malaga |
malo za hec | anjica1998 |
Kaj danes za zajtrk | johana |
Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Najboljši limonini razpokančki
Svaljki s čemaževim pestom