20. okt 2007 17:18
Odraščala sem v mestu, polnim sezonskih delavcev in turistov. Živeli smo v manjšem bloku, ob najbolj prometni ulici v mestu, v bližini železnške postaje. Da bi bil nadzor še slabši, sem živela v 4. nadstropju.
Seveda se moja mama, ki se je z vzgojo ukvarjala bolj kot oče, zavedala pretečih nevarnosti. Kot vsi otroci v bloku smo imeli omejeno gibanje, ki smo ga vsi otroci spoštovali. Pri današnji permisvni vzgoji otrok je otrokom najtežje dopovedati omejitve, za to pa so vsekakor odgovorni starši.
Mama mi je pripovdovedovala zgodbe, da so otroke, ki so se potepali, ukradli cigani, da so potem zanje prosjačili. Nekatere so prodali za sužnje, da so ribali posodo s pepelom kot je počela Pepelka. Seveda me j bilo strah, da bom ribala posodo ( v tem času razen Ceta in Vima ni bilo čistil), kaj šele prosjačenje. To je bil njen , neuki način,pred stiki s tujci. To je bil njen način vzgoje in danes se mi zdi dobro izbran.
Prav dobro sem vedela,da obstaja zloraba otrok, saj smo imeli v rodbini moža mamine sestrične, ki se " je spozabil" nad šestletno nečakinjo, ki sta jo hotela posvojiti. Žena ga je prijavila in odsedel je svoje. Kaj točno je bilo, pa nisem nikoli izvedela.
Ko smo se odselili na podeželje, sem skoraj eno uro hodila v šolo. Skozi gozd, brez razsvetljave in skoraj brez avtomobilov, ki jih takrat ni bilo. Pouk je bil tudi v sobotah in na dve izmeni, torej tudi popoldan. Kar nekaj let hodila ponoči skozi gozd. Na poti v šolo je pod velik hrastom mnogokrat stal razkazovalec, tičkar, kar nas je precej plašilo. Pošteno povem, da mi je bilo zelo neugodno, vendar tip s svojega mesta ni nikoli stopil proti nam. Mama je naročila, da naj pogledamo stran in gremo čimprej mimo. Nobene panike ni delala, prav tako nobena druga mama. Če se prav spomnim, tudi policije ni nihče obveščal, sem pa ves čas vedela, da ni nevaren, vedar se moramo paziti.
Hodila sem tudi mimo mesta, kjet so trije bratje pretepli nekega soseda samo zato, ker so sklenili, da bodo prvega, ki ga bodo srečali, ubili, će bo ženska, pa jo bodo posilili. Omenjeni gospod je šel s kolesom s popoldanske izmene in se se srečali po naključju. Zverinsko so ga pretepli in le malo je manjkalo, pa bi ga vrgli v vodnjak, pa ga je rešil nekdo, ki je slišaš krike. Pretepeni je nekaj dni kasneje umrl in še danes vidim žalostno povorko, s tremi malimi otroki mojih let. To je bilo za celo moje življenje dovolj velik opomin, da je tudi pot domov nevarna. Starši me pred informacijami niso varovali, saj so bili prepričani, da me bo ta zgodba napravila bolj previdno.
Vedno se bile nevarnosti, ki so prežale na otroke. S to razliko, da danes vzgajamo otroke tako, da v ceoti sami prevzemamo skrb za njihovo varnost, njim pa dovolimo, da uživajo brezskrbno življenje permisivne vzgoje. Najlažje pa je brezskrbno življenje za računalnikom, TV, na številnih vožnjah med domom in šolo ter krožki, kjer se otroci niti ne srečajo z drugimi ljudmi. Pri tem je nesmiselno računati, da se pa bodo v življenju že znašli, ko bo čas za to. Ta čas je danes. Čas za navodila za varno pot skozi življenje, v katerem pa v resnici ne moremo obvarovati otrok prav pred vsemi nevarnostmi.
F r i n a