Razlika v letih med moškim in žensko

9. okt 2012 15:06

Ravnokar sem videla napovednik za SVET na kanalu A ob 18.00: Mlajši ali starejši partner?

Bo zanimivo za pogledati.

9. okt 2012 15:41

Starejši za doma, mlajši za zunaj , pa je dilema rešena ...

9. okt 2012 19:22

Jaz bi raje imela mlajšega za doma 

9. okt 2012 19:34

Kaj ni čisto nekaj drugega en pošten dec, kot pa dva, ki oba nista za enga? Ker, če se z nekom ne bi želela pojavljati zunaj doma, nak, potem je to popolnoma zgrešena izbira in če si z drugim, s katerim bi se sicer rada pokazala med ljudmi, ne bi imela kaj pomagat doma, je tudi to popolnoma zgrešena izbira.

9. okt 2012 20:03

zeta, v mislih sem imela dva poštena dedca, ne dveh, ki skupaj nista za enega .... , pa tudi o skrivanju ni bilo govora. Lepo odkrito vse, saj smo se tu sporazumeli, da nič za hrbtom ali kakšno sprenevedanje

9. okt 2012 20:07

To je pa čisto nekaj drugega.

9. okt 2012 20:25

Name se lahko zaneseš, hehe

9. okt 2012 20:31

Zdaj pa tudi že to vem!

9. okt 2012 21:17

Hvala vsem za vse nasvete, misli, razpredanja, ki jim ni ne konca ne kraja. Sem preresna in vestna oseba, da bi si dovolila še naprej prebirati tako obsojanja vredne in moralno sporne obsodbe na svoj račun, in mislim, da je skrajni čas, da malo pojasnim nekatere stvari:

1. Sama nosim posledice za to, da nisem zveze prekinila takrat, ko bi jo morala, a z dvema malima otrokoma nisem videla drugega izhoda. Zdaj sta že odrasla (21 in 23 let). Z enim od njiju oče ne govori 13 let, z drugim 3 leta, a sta na srečo oba zdaj dobra študenta, navajena skromnosti. Nikoli nista bila deležna očetove podpore, spodbude, kaj šele pohvale.

2. Če in ko sama sprejmem neko odločitev (to je moja šibka točka - sprejemanje odločitev), kar mi je skozi leta uspešno pomagal vcepiti tudi moj mož, ki mimogrede še vse sam dela, čeprav je v bolniški, razen da se tudi z menoj ne pogovarja - se je odločil, da to ni vredno - stojim za tem in odgovarjam za to sama, kar enako velja tudi za moža.

3. Skupaj sva postavila hišo, a na njegovem domu. Dolgo časa mi že vceplja v glavo, kako je vse njegovo.

4. Grozljivo je dejstvo, da ga imam še vedno rada, čeprav bi slep človek ugotovil, da me že dolgo več ne spoštuje, sedaj pa mi tudi zaupa ne več.

5. Ve za mojega "prijatelja", saj je nekomu naročil naj me nadzoruje, a sama nimam ničesar skrivati, samo da  me je skoraj sram teh novih občutkov, ki jih prej nisem poznala in jih tudi ne bi, če se ne bi zapletla v pogovor, ki je trajal in trajal...in občasno se po telefonu še slišiva, ker kot pravi, me ne želi izgubiti kot prijateljico, on pa itak - ker ne more brez žensk - zahaja k mnogo let starejši ženski (travma iz otroštva, saj ni doživel prave mamine ljubezni).

6. Če in ko se bom res odločila za "dokončni rez", kajti morate vedeti, da se zavedam, da moj mož v končni fazi ne želi, da grem, potem bo to res za vedno. In nameravam iti nekam čisto sama, vendar dokler otroka študirata, nisem finančno dovolj močna, da grem v kako najemniško stanovanje.

7. Najbolj sem pa vesela, da me "prijatelj" podpira v vsem, za kar se sama odločim, me v nič ne prisiljuje, ne obtožuje, ne obsoja, je samo srečen, če sem jaz srečna. In če je to greh, potem sem grešnica. Sama tudi verjamem, da si človek neko bolezen "pridela" sam, sploh če gre zraven še za prirojeno napako, je se toliko tezje. In če lezeš vase, namesto da se odpiraš svojim najblizjim...potem pa spoznas, da ostajas sam, ne spoznas pa, da vsak lahko predvsem sebe pričenja spreminjati. In mogoče nisem bila tako močna, da bi moza pripeljala na to pot spoznanja, čeprav sem se trudila. Bil je prvi v mojem življenju in edini do sedaj - in ne vem, če bi me moralo tudi tega biti sram. Sem pa predvsem preveč odkrita oseba, ki tudi ne želim ničesar skrivati. 

8. Žal pa mi je in mi vedno bo, da sem sčasoma pristala na "moževo " igro in naenkrat je postalo vse skupaj gola rutina, navada, brez besed, kot tujci smo predolgo tavali po veliki hiši in sedaj je prisotno močno pričakovanje, da bomo vsi sedeli za isto mizo. Kaksna utopija, kakšna ironija! Le da sem se jaz tega zavedala že pred leti, mož pa me itak nikoli ni vzel resno. Tako da velja pri nama tisto :"Če bi se o vsem odkrito pogovorila, bi se že zdavnaj ločila", bolj pa verjamem v to, da bi danes "srečna se ljubila".

Lahko bi še nakladala, a koga to zanima? V končni fazi se mora vsak sam odločati, samo jaz poznam stvari točno take kot so, in res naj kamen vrže tisti, ki je brez greha.

Pa brez zamere in lep pozdrav vsem, se mi zdi, da vas vse sodelujoče že kar dobro "poznam". In življenje je prekratko, da bi bili preresni. Zato se lepo imejte in veliko smejte, predvsem pa tudi kaj dobrega pojejte (v dobri družbi, seveda).

9. okt 2012 21:53

Netty, kot da si napisala mojo zgodbo. Za razliko, da sem jaz imela "srečo", da sem po 17 letih naredila rez in se iz moževe velike hiše odselila v luknjo, ki jo krvavo odplačujem, a sem bogato nagrajena. Z dvema pridnima študentoma (po odselitvi bivši 2 leti ni govoril z njima), po 2 letih samote in krutega,duševnega in finančnega prebolevanja sem našla srečo v 4 leta mlajšem partnerju.  SREČO z velikimi črkami!!! 

Vse to ti iskreno privoščim, saj si približno predstavljam, kaj si dala skozi. Jaz se po 6 letih že lahko smejim, kakšni duševni zlomi pa so za mano, pa vem samo jaz. 

Želim ti, da bi za dokončni rez zbrala dovolj poguma in moči, predvsem pa financ, ker brez njih pa res ne gre. 

Vse lepo ti privoščim!!!

P.s.: Pa ne računaj na kake CSD, varne hiše, svetovalnice ipd. BLA BLA!!! (lastne izkušnje)!

marjja