Tašča - snaha

20. dec 2010 9:25

banana130 je napisal/a:

tako tudi starši mislijo, da bodo vse nesli s seboj. banana130

Kar so oni ustvarili, prav lahko, je njihovo.

Bi pa na splošno rekla z enim naših pisateljev, morda le kdo dojame pomen:

TI OČETA DO PRAGA, SIN TEBE ČEZ PRAG.

Da ne dodajam pregovora: Zgledi vlečejo,...... Otroci vidijo, kar delajo starši s svojimi starši in tasti in taščami in....in se učijo. Potem, čez leta, se pa ne čudite.................

rimljanka

20. dec 2010 9:39

Točno tako kot si zapisala Rimljanka, otroci vidijo kar delajo starši s svojimi starši.... Ne morem pa se strinjat, da je normalno, da razmišljamo, da je prav, da kar je naše nesemo s seboj. Sem absolutni nematerjalist in se mi zdi prav brez veze se oklepat materjalnih stvari. Če pa smo naše otroke naučili, da spoštujejo nas in ostale, da si v življenju sami ustvarijo, kar je za njih najboljše, smo lahko srečni.

banana130

20. dec 2010 10:10

Ha ha ha ! Si me prav nasmejal. Saj nisem rekla, da sem Gandi. Ampak glede na to kar vidim po TV in slišim in vidim okoli mene, ne bi se preveč poglabljala, vsaj vsi vidimo kaj se dogaja, prav res nisem preveč zapravljiva. Čevlje nosim res dolgo časa, obleke kupujem poredko, mesa ne jem, zelenjavo si pridelam sama, glede religije pa, sem ateist. Na dopust grem enkrat na leto, smučam ne, avto imam 11 let star, tudi, če bi imela denar ne bi kupila novega.

Če te še kaj zanima sem dosegljiva na kulinariki, internet pa res ni tako drag, glede na to kaj vse lahko počneš na njem.

Svoje mnenje sem povedala in mislim, da nisem užalila prav nobenega.

Lep dan tudi tebi Multivitamin !

banana130

20. dec 2010 10:37

Te dni se je zapisalo enemu slovenskemu časniku: " Ko nekaj podariš, npr. stanovanje, denar, se spodobi, da se potem tudi hitro umakneš ( umreš) !" Sicer sem dala pod navednice, nisem pa prepričana, da je do pičice enako. Pomen pa je pa ta prav.

Mislim pa, da to ni slovenski unikum, se dogaja tudi drugje po svetu. Žal je denar sveta vladar, pa če to hočemo ali ne. In dolina Šentflorjanska ni izjema.

naor

20. dec 2010 10:41

To, da je brez denarja težko ali praktično nemogoče, je menda vsem jasno. To, da ti daje občutek varnosti, je tudi res. Vrag je, ko postanejo apetiti čedalje večji in večji in večji.....in vrag je, ko hoče človek z možem ali ženo dobiti v paketu tudi del premoženja njegovih ali njenih staršev.

Prepričana pa sem tudi v to, da se slej ali prej vsi zavemo svoje minljivosti in da nam je vsem jasno, da ne bomo nič nesli s seboj na ono stran.

rrr

20. dec 2010 10:46

Za začetek ne bi bilo neumno, če bi starši (ne vsi, jasno) nehali graditi bajturine z besedami "to delam zate, sine/hči". Če bi nehali pleteničiti "moram delat to pa to, da bojo otroci nekaj imeli". Take in podobne izjave velikokrat slišim. Redkokdaj slišim, da bo nekdo usposobil otroka tako, da si bo ta lahko sam ustvaril, kar bo želel. Sam, samostojno, ob moralni pomoči in morda supervizorstvu svojih staršev.Premoženje zna biti eno zahrbtno breme. Najprej ga grabiš (ali gradiš, garaš.."moji žulji" in te fore) potem se treseš, da ti ga kdo ne spelje. Mimgrede mal izsiljuješ s tem premoženjem (itak drugih argumentov ali kvalitet ponavadi nimaš).

Malo sem natresla zdele. Kar sem pa hotela v bistvu povedati, je to: Nejcanja je očitno razp*****a, najbrž se dogaja. Kakor koli že je štorasto in grdo zapisala, v bistvu ji dam prav v tistem delu, ko pravi, da to, kar bo pripadlo njej po njenih starših, ne bi smelo vplivati na to, da starši njenega fanta ali moža s tem kalkulirajo in imajo za izgovor, da bo le-ta dobil manj kot njegov brat.

Zelo dobro poznam primer iz moje nesojene žlahte, ko je oče 3 otrokom vsakemu posebej šepetaje po vogalih obljubljal vse, če bodo poskrbeli za to in to. Eden za drugega niso vedeli, da jim je obljubljeno vse. Vsak je mislil, da bo on tisti, ki bo dobil vse, če bo...poskrbel...zrihtal...

Naj skrajšam. Otroci (odrasli, že krepko ćez 30) so bili ponižni kužki, med sabo zahinavljeni in skregani, kralj oče se je pa režal in užival v udobju. Nekateri starši pač tudi nategujejo s temi dediščinami in niso vedno otroci krivi, da zgleda, kot da samo o tem razmišljajo, kako bodo kaj dobili. Kadar jim je kristalno jasno, da morajo živeti svoje življenje, jim niti na pamet ne pride, da bi koga kar tako na suho ven metali. Če pa jih nekdo kupuje z obljubami, da bo to enkrat itak njihovo (in naj seveda zato že zdaj začnejo popravljati streho in menjati okna), potem pride trenutek, ko je treba obljubo izpolniti. In če smo že pri tem, mladi bi to radi sedaj in ne čez 100 let.

Najbolj fino je pa takrat, ko se po smrti partnerja nekdo, ponavadi vdovec, ponovno poroči (da ima urejeno prehrano in speglane srajce) in potem napiše oporoko. V korist "mačehe" seveda

Stvari niso enostavne.

Ti Nejcanja, pa drugič zajemi sapo, preštej do 100 in se šele nato potrudi o resnih težavah pisati nekoliko bolj prijazno.

japaja

20. dec 2010 10:50

ribica, verjetno nisi pozorno prebrala, ali pa jaz nisem dovolj nazorno opisala naše situacije. Torej, mi smo se preselili k moževim staršem, ker naj bi si uredili mansardo in je tast rekel, da jo bo prepisal. Pa se ne gre za požrešnost z moževe ali moje strani, ampak tako pač je. Če je napisano je tvoje, če ni pa lahko čez x let oče to mansardo napiše na drugega sina, ki ne bi nič vlagal v stanovanje in hišo nasploh. Ali pa jo proda. Takrat naj pa mi njemu pokažemo račune in kaj bo potem? Mislim, da če v štartu ni dogovora, nima smisla nadaljevati na lepe oči in na obljube, da bo po smrti itak vse vaše oz. naše. Ker, če pač živimo pod isto streho, naj bi se vsaj približno razumeli, se znali dogovarjati. Saj je skupno dvorišče, vrt, klet,.. Če pa to ni možno, najbrž nima smisla... Verjetno tudi težko razumemo situacijo in občutke nekoga drugega. Še posebej, če ga poznamo samo iz foruma, pa mislimo, da je nam najslabše. Slovenčki smo pač grabežljivi, fovšljivi, požrešni,... Sej bomo ob novem letu sprejeli nove odločitve in bomo malce strpnejši. Morda....vsaj nekaj časa. Že pišete praznične jedilnike? PETRAG

20. dec 2010 10:59

Hm, o tem, kaj komu prepisatim, dati, podariti, ne dati, nesti s seboj kamorkoli že ---- spletajo se sila različne zgodbe.

 

Pri nas je tako, da sta se mož in sestra s starši dogovorila, da po smrti enega od staršev  preživeli deduje vse, ostane pa oporoka, kot sta jo starša napisala še, ko sta živela oba, kako torej razdeliti premoženje in denar, ki sta ga spravila skupaj. Mi se zdaj ne ukvarjamo s tem, kaj mama počne z dediščino, je pa vsaj glede denarja poskrbela, da ko umre, ni špetirjev. Dokler je živa, pa s tem denarjem nihče razen nje ne razpolaga.

Če bi se odločila za novega partnerja, nas ne skrbi, itak se deli samo premoženje, ki ga zakonca ustvarita skupaj in se s tem sploh ne obremenjujemo (pa itak ne kaže namena, da bi si koga našla, vsaj takšnega ne, da bi živela z njim).

 

Moževi starši so oba otroka obravnavali povsem enakovredno, ne glede na to, kaj imajo starši njunih partnerjev. Streha nad glavo je bila popotnica ob odločitvi, da se ustavri družina, nikdar niso spraševali, kaj so moji prispevali zraven (pa sta tudi prispevala, manj sicer, kot moževi starši, saj toliko nista zmogla, a zaradi tega nikdar ni bilo nobenega vprašanja, kaj šele očitka).

 

Je pa res, da je tast postavil pravila igra še preden se je prvi od njegovih otrok poročil, seveda po skupnem pogovoru ob okrogli mizi. Ni bilo razlike sin - hči. Govoril je o svojima otrokoma in o tem, kako bo, ko se prvi poroči. In tako je tudi bilo.

 

Hočem reči, da se je treba znat pogovarjat. Jaz ne znam reagirat na način kot nejcanja, izključujoče mi deluje, a kaj vem, kaj vse se skriva za njenimi besedami oziroma kaj je izzvalo tako reakcijo. In koliko je njej sploh do tega, da se zadeve vendarle umirijo, če se sploh lahko. To ve le ona sama.

 

Meni so se pač neke stavri v življenju izšle. Bi rekla, da malo tudi po moji lastni zaslugi. In sem vesela, da se mi ni treba ubadati s takimi stvarmi, kot so prepiri o premoženju, pa kdo da komu več in kdo je za kaj bolj zaslužen.

Na koncu pa potem, ob že itak sprtih dedičih, manjka samo še to, da se na kaki zapuščinski pojavi še kak neznanec ali kakšna neznanka, in pričakuje svoj delež .... Tudi to smo že vzeli, ne samo enkrat.

 

Mamamia

 

 

mamamia

20. dec 2010 11:12

Že nekaj postov nazaj sem opisala, kako je pri nas in se ne bi ponavljala."Skratka rožice glih ne cvetijo vedno, se pa trudimo,da ne ovenijo in da plevel redno populimo."Hotela sem se nadovezat na Rimljankine besede, ki pravi nekaj o tem, da nas otroci gledajo in si zapomnijo,kako mi delamo s svojimi starši tako bojo tudi oni z nami. Se spomnim zgodbeiz berila, ki je baje nastala po resničnem dogodku. Pri hiši je bila 6 članska družina.Oče mama 3 otroci in dedek.Ta je bil že star in bolan pri jedi se mu je velikokrat zaletelo,zato mu sin in snaha nista več dovolila jesti pri mizi.Sin mu je zbil leseno koritce s katerega je jedel v svinjski kuhnji.Neko soboto je sin prišel iz sejma in najde na dvorišču svojega sina, starega 9 let, kako nekaj zbija iz deščic.Z zanimanjem stopi do njega in ga vpraša kaj zbija.Fantič mu odgovori, da korito za njega, ker tisto od dedeka že pušča in mu ne bo imel dat s čega jest, ko bo on star.Še isti dan je dedek jedel nazaj z njimi za mizo. Moja soseda je imela tri sine in eno hčer, pa nobena snahan bila dobra pa tud tisti en zet ni bil nič vreden.V Nemčiji so se selili 11 in v Sloveniji 9, ker ji nikjer niso pasali sosednje tu zraven nas je nazadnje našla svoj mir.Z otroci pa ni hotla imet stike, ker si niso izbrali partnerja po njeni volji.Skratka nazadnje ji res ni mel gdo dat kozarec vode,na pogreb so prišli vsi otroci,snahe in vnuki, ki jih nekaj še poznala ni.Pa kaj češ taka je bila in konec, takšni ljudje morajo res sami živet in niso za nobeno skupnost.Zato verjamem tem zgodbam tu in se od selite čim prej, če se da, s takimi ljudmi, ki kr naprej iščejo prepir in ukazujejo ne bo nikoli miru, pa tudi, če so vaši najbližnji. sensia

20. dec 2010 12:03

No, a vidte kaki smo? Sam jamramo, pa se pritožujemo čez tašče, snahe,.. Itak imamo mi prav, oni so konfliktni in se z njimi ne da nč zment. Ampak, če je pa res. Pa tole ni šala. Smo res čudni, eni bolj kot drugi. Nobenmu denar nč ne pomen, samo ga pač mormo met. Ampak, da se s prepisom nepremičnine zavarujemo za morebitne vnaprejšnje razprtije je pač nujno. Jaz tako mislim. Moj oče je dal prepisat gradbeno parcelo. Tast mansarde ne želi. Sej najbrž ma prav. Vsaj če bi njega vprašal. Jaz ga ne razumem, tašče in tasti pa ga. "japaja" je lepo zapisala. Mladi potrebujejo zdaj, ne čez 100 let. Ni treba natrest gotovine. Ampak se usest, pa zment. Tolk otrok je, to je tvoje, to tvoje,...in se vse zapiše. In se živi dalje v slogi. Pa potem "dediči" vlagajo v nepremičnine, jih obnavljajo. Ne pa da se čaka, da se po smrti razdeli in potem obnavljaš podrtijo. Neumno razmišljam? Kaj menite? PETRAG