7. dec 2009 9:48
No, včasih se tudi piškoti malo zadrgnejo v grlu, se zgodi. Drugače pa, Maryja, vidim, da si frišna tule, evo še moje mnenje (aja, te opozarjam, nisem ravno tip za okoli vrele kaše, raje merim kar v sredino in relativno dostikrat tudi zadanem): Kadar nekdo pripoveduje o svoji težavi, so vedno najbolj signifikantni prvi trije stavki. Takrat, ko človek še v bistvu govori uvod in sploh še ne pride do opisa problema. Tam se vidijo prave barve. V tvoji pripovedi je ključen tisti stavek na začetku, kjer praviš, za snaho "rodila MI je krasnega vnuka". Ustavimo pripoved: Halo? Tebi je rodila? A vnuk je darilo ZATE? Gre pripoved naprej, da sta bili najboljši prijateljici (ker si imela ti slabe izkušnje s taščo), pa kako si bila vedno na voljo in si rada pomagala....in pomagala še več, kot so te prosili in potem je šlo perje v luft zaradi enega peciva. Iz te pripovedi nekako razberem osebo (to si ti), ki se silno razdaja, ki vidi smisel v svojem razdajanju, ampak še večji smisel pa vidi v tem, da lahko prezentira svoje razdajanje. A vidite, kako se razdajam? Dajte mi pohvalo? Nekako berem zgodbo osebe, ki potrebuje potrditev, kako da je v redu, skozi pohvale in zahvale za razdajanje. In postane odvisna od teh pohval. In potem pojača dozo razdajanja, da bi dobila več pohval. In pride na tenek led, ki slejkoprej poči. Pri tebi je počil. Ker od razdajanja do najedanja je pol koraka. Tista večna ženska govorica, tipo "poglej, prinesla sem ti čistilo iz trgovine, ker vidim, da si ga pozabila kupiti, če hočeš, bom jaz zalila rože, ti itak nimaš časa, naj te opozorim, da so za jutri napovedane nevihte, zapri okna, da ne bo teklo noter, daj vzemi no tole šunko, sem jo zate vzela v delikatesi, pa šunko moraš jesti, rabiš beljakovine, pa a ne veš, koliko časa sem stala v vrsti, ti pa takole, pa daj no, meni za ljubo, veš meni je tako lepo, ker si vse poveva, veš moja tašča je bila zmaj, ampak jaz to nisem.....daj me pokliči, ko boste prišli na cilj, ker me je strah, kako bo na cesti, joj, mene tako skrbi zate, a si od danes zjutraj še kaj bruhala, veš, jaz nisem nič bruhala ko sem nosila tvojega moža.... " Skratka, če si ti v resnici najedala petino toliko, kot je v teh stavkih, potem se ne čudi, če je tvoja snaha naredila zaporo. Je bilo pač too much. Preveč stalne pripravljenosti, da se pomaga, to bi še Gandhija in mati Terezo pregnalo. Po drugi strani pa, če tvoji snahi niso diagnosticirali kakšne poporodne motnje (ker v tem primeru bi človek nekako zmogel amortirzirati tisti njen neproporcionalen izbruh z enim pecivom več) - skratka, če tvoja snaha ni bolna, ima pa nedvoumno en hud primanjkljaj v socialni inteligenci. Človeka, ki ti prinese pecivo, se preprosto ne ozmerja. End of discussion. Oziroma, z mirnostjo in nasmehom se doseže mnogo več kot z dretjem. Tudi črte ločnice do v simbolnem prostoru med eno familijo in taščo se dajo čisto lepo narisati z razumom in nasmehom in smo čisto vsi srečni. To bi zlasti moral vedeti vsak človek takrat, ko dobi otroka. Ker od tega dneva dalje postane vzgojitelj in vzor svojemu otroku in mora pač to imeti v mislih ves čas. Je to težka naloga, ampak to nalogo si človek sam izbere in naj izvoli živeti s konsekvencami svoje izbire. Če pa meni, da take naloge ne bo zmogel - v tej državi je na voljo mnogo kontracepcije. Ampak to so resnice, ki jih bo morala ukapirati tvoja snaha na poti svojega samospoznanja. To je njena zgodba in zgolj njena. Sin, praviš, se v to ne vpleta. V tej situaciji, ki sta jo vidve nakvačkali, itak ni dobre variante za sina. Karkoli bi naredil, bi mu ena od vaju zamerila in še najmanjša škoda je v tem, da nič ne dela. V tem pogledu je njegova pozicija čisto po moško racionalna. Moški imajo očitno en gen za to, da v vsaki situaciji izberejo tako pozicijo, ki je za njih najbolj udobna. Ne za kolektiv, ampak za njih. Medtem ko imamo ženske en bedast imperativ, da moramo v vsakem trenutku iskati en način za dobro cele skupnosti in skupnost nam mora biti za to hvaležna (in potem se frustriramo, ker te hvaležnosti ni). In bi zato rekla, da je sinu zdajle fino komot. Ker sta vidve ločeni in prizadeti, sta pač na svoj način bolj prijazni do njega. Manj najedata. Maryja, človek lahko spremeni samo sebe. Nikogar drugega. Če je tvoje ravnanje, ki se tebi zdi maksimalno prijazno in uslužno, pripeljalo do takega konflikta, kaj ti je storiti? Ja verjetno ne ponavljati te iste prijaznosti in uslužnosti, ker boš fasala še en takšen odziv. Ergo? Obrni ploščo. Ukvarjaj se malo s sabo in ne s sinovo družino. Saj imaš valda še kakšne druge zanimancije. Pa saj imaš valda kake kolegice iz generacije (tu se zbirajo frendice, snaha ne more biti tvoja najboljša prijateljica niti ne more biti "kot" tvoja najboljša prijateljica), pa žurajte skupaj. Pa če jih nimaš, v tem času je toliko aktivnosti, kjer iščejo tudi prostovoljce za pomoč in sem prepričana, da marsikdo rabi tvojo pomoč in jo daj tistemu, ki jo pa res rabi. Pa boš našla nove kontakte in bo super. Pa namesto stroškov za eno kremasto pecivo pojdi raje do frizerja, pa ti bo naredil novo frizuro - to vedno izboljša samozavest. In nauči se v tem "odmoru" od sinove družine malo imeti rada sama sebe. To je proces in nikoli ni prepozno, da člove začne s tem procesom. Charlie Chaplin je tudi to počel celo življenje in pri 70-ih mu je bilo že kar nekaj stvari jasnih
. Tole letos kroži po elektronski pošti, ampak ni tako osladno, da ne bi imelo smisla citirati:"Ko sem se resnično začel imeti rad, sem spoznal, da lahko od svojih misli zbolim in da sem lahko slaboumen. Ko pa sem spet našel moči svojega srca,je razum dobil pomembnega partnerja. To vez danes imenujem modrost srca."
Skratka, Maryja, ozdravi sebe in ostale stvari se bodo itak zložile tako, kot je prav.
Vendelina jr.
Sporočilo je spremenil(a) Vendelina jr. dne 07.dec 2009 09:52
