Tašča - snaha

30. nov 2010 18:24

O moj bog, ne tako Lisa. Saj matere vendar nismo zločinke, če imamo rade svoje sinove. Kaj naj se  odpovemo svojim otrokom v trenutku, ko dobijo partnerko, ali kaj? Kot je napisala Vanja, tudi jaz sem dobila še enega " otroka " v družino in nisem izgubila sina. Tudi midve s sinovo ženo se dobro razumeva, sicer na daljavo, pa vendar. Če je pa že tako, da tako razmišlja, pa naj, kaj pa morem. Potem pa ne vem, kako se naj človek obnaša. Tele naše snahe imajo tudi otroke, pa naj počakajo dve desetletji, ko pridejo na vrsto. Ampak mislim, da tako hudo tudi ni.

Nekdo te je moral zelo prizadeti Lisa, da tako misliš.Jaz zaključujem svojo pripoved, saj ne vodi nikamor.

naor

30. nov 2010 18:57

Je rekla ena tašča svoji svakinji,ko se ji je sin poročil,češ ukradla mi je sina.Pa ji svakinja pravi, ja kaj pa ti,ko si poročila si torej tudi ti njegovi materi ukradla sina.Njej odgovor,ja to pa je drugo. In vidite tako eni vidijo te stvari. Si snaha, potem,če je postaneš tašča. dari

30. nov 2010 19:06

Vidiš Naor, nekateri lahko govorimo isto, pa se kljub temu ne razumemo. Kako bi se razumeli tisti, ki govorijo različno? Lisa

1. dec 2010 2:14

Jaz sem pa dolžna, po svoji krivdi, Lisi eno pojasnilo. Namreč, kosilo je pri nas opoldanski obrok, ko ima večina zaposlenih eno uro pavze, čas za prigrizek ali "lunch". Kosilo v slovenskem pomenu, je pri nas nekje med pol šestih in pol sedmih zvečer. Torej, ko je moj ta mali občasno v mestu službeno in potrka na vrata očijeve pisarne, ali pa me pokliče, da se dobiva kje za kosilo, to nikakor ne zmoti ritma njegove predrage, ki je zaposlena na svojem koncu.

Kot sem omenila, ni pomembno, kolikokrat se slišimo, ampak o čem se pogovarjamo. Osebne zadeve puščamo ob strani in o njih ne debatiramo. Kar se mene tiče, nista v svojih osmih letih skupnega življenja imela enega samega prepira. Verjetno sta se kdaj spričkala, ampak sta to uredila, kot se spodobi. Sama med sabo. Prav tako, kot jaz nisem nosila svojega perila (na srečo ga skoraj ni bilo) k svojim staršem. Naj se vsak štima tako, kot se hoče.

Jaz do svojega sina nimam nikakršne pravice! Saj ni moja torbica!!! Moj sin je, vzgojila sem "prav fejst fanta", kot pravi njegova predraga, plačala njegovo šolanje, zdaj je pa od njega odvisno, kaj naredi iz sebe.

Dam pa roko in še kaj v ogenj, da se ta mlada nikjer ne pritožuje, da se slišimo ali si pišemo kratka sporočilca dnevno. Tudi ona je s svojima staršema v rednih stikih. Nikar ne misli, da so to vsakodnevni nekajurni pogovori. Včasih je samo vprašanje kot: Hej, a sta že videla to in to predstavo v gledališču ali kinu.

Bom končala kot Naor, vse tele diskusije ne vodijo nikamor. Tiste, ki so v težavah točno vedo, da je treba postaviti ultimat, pa si tega iz takega ali drugačnega razloga tega ne upajo narediti. Me, ki dajemo nasvete, se mi zdi, v te situacije niti pod razno ne bi zabredle.

Vanja

Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 01.dec 2010 03:16

1. dec 2010 6:50

Punce, manj posestniškega razmišljanja, pa bo lepše. Nihče se nikomur ne "odpoveduje", če slučajno v družinski krog pride še kakšna oseba. Kvečjemu jih je več. Tudi ne razumem žensk, ki ob vsaki najmanjši odsotnosti partnerja umujejo o tem, kako da je navezan na mamo (to, kolikokrat one kontaktirajo mamo, to se ne šteje, da pa o tem, kako mu, kadar je prisoten, do nezavesti nabijajo, da "moj oči zna pa to bolje", raje ne bi). Če je res tako "navezan na mamo", to ni postal z dnevom, ko sta vidva postala poročen ali trajen par - tak je bil že prej. Če, kokoš blebetajoča, nisi hotela videti znakov, še ne pomeni, da jih ni bilo. Malo si kakšno pripiši tudi na svoj gepl in ne ravno kazati s prstom na napake vseh ostalih, samo ti si pa kao brezmadežna (belo perje tega še ne garantira). Pa še nekaj: imeti partnerja ne pomeni, da mora potem ta nesrečnik početi točno to, kar smo si me zamislile, če pa slučajno naredi kaj po svoje, je pa ziher kriva mama. Ker biti ljubosumna na taščo v bistvu pomeni to, da si besna nad dejstvom, da nad njim nimaš takega vpliva, kot si mislila, da ga boš imela. In kdor je šel v zvezo zaradi tega, da bo vplival in oblikoval svojega partnerja, ta je šel v zvezo z zelo napačno predpostavko. Will not happen. Has not yet and will not. Tudi ne razumem mučenic, ki se "odpovedujejo" otrokom, ker "veš, sem tiho, da ne bo kaj narobe, ta mladi imajo čisto drug red".... Oziroma, razumem. Ni štos v odpovedovanju in "biti tiho", štos je v stalnem komuniciranju svoje tihe bolečine. In bog ne daj, da se zgodi kaj, kar potem ne bi dalo povoda za "tiho bolečino, ker imajo ta mladi svoje življenje". Ker potem ne bi bilo razloga za večno jamranje in najedanje tistim, ki jih ta materija res ne zanima.....Pa dajte si, punce, kakšno drugo zanimancijo, ki jo bo tudi ostali svet rad sprejemal. Dajte no ukapirajte, da se niste rodile za to, da boste suportirale druge (najprej svoje starše, potem svojo familijo in potem še zanamce). In mučeništvo res ni seksi. Pa tudi, nihče ne more biti vsem všeč. Oziroma, tudi tistim, ki smo jim všeč, nismo všeč čisto ves čas. Velja tudi za vse vloge v drdužini. Vendelina jr.

1. dec 2010 7:27

No, če ne razumeš žensk, ki ob vsaki najmanjši odsotnosti...blablabla.... potem pač ni treba komentirati?! Ali pač?Zakaj soliš pamet in blebetaš o ljudeh, katerih ne razumeš?! Najprej razumi, potem pa čivkaj. Če že moraš.

Kokoš blebetajoča? Pa daj, preberi se še enkrat. Zakaj se vtikaš v stvari, do katerih imaš tako vzvišeno negativno mnenje? Če bi bila zadovoljna sama s sabo, ne bi čutila take silne potrebe po spreminjanju (in za dobro vago mimogrede žaljenju ljudi v stiski). Sem ti že enkrat povedala, da so v deželi slepih tudi enooki lahko kralji.

Upam in želim, da je v tvojem življenju vse okej?

 

japaja

1. dec 2010 8:38

Odnosi med taščami in snahami so tako raznoliki, da s splošnim nabijanjem na forumu itak ne bomo nič rešili, pa če se še tako zmerjamo; je pa forum vsaj živ. In tako kot v rasničnem življenju tako tudi v virtualnem svetu največ o teh odnosih vedo tiste snahe, ki s taščo nikoli niso živele, največ o vzgoji otrok vedo tisti, ki jih nimajo in se z njimi tudi nikoli niso ukvarjali, na modo se najbolj spozna Ežoj ...kar je res, je res!

Japaja, nima se smisla razburjati, saj veš, naletela boš na energično zanikanje, to pa je že Freud ugotovil, je zgolj in samo potrjevanje. Škoda energije.

Če nekdo v virtualnem svetu skuša na vse pretege uveljavljati in dokazovati svoj prav, zagotovo obstajajo tehtni razlogi za to. Mogoče bi imel Freud odgovor? Heh, v bistvu me pa ne zanimajo težave virtualnih likov, čeprav bi se marsikaj (zgolj za zabavo) dalo razbrati že iz avatarja

LP, V.

1. dec 2010 9:51

Nekateri so na tankem ledu, pa je tako mraz.

To so tako delikatne stvari, da debata ne bo pripeljala nikamor. To je moje skromno mnenje.

banana130

1. dec 2010 9:55

Pozdravljene.

 

Prebrala sem kar nekaj prispevkov. Odnosi so res zanimiva tema. Sama sem imela nekaj z mamo in s svakinjo nekaj težav ko sem prišla k možu živet. Bilo je nekaj časa veliko prepirov. Veliko sem se presekirala, prejokala, ker me je bilo strah ali me bodo sprejemali ali me bodo radi imeli ali naju bodo z možem zaradi mene kje s hiše vrgli, saj sem se počutila kot da sem vsem v napoto. Danes se z svojo drugo mamo lahko vse zmenim. Nisva prijateljice, se pa spoštujeve. Ko sem bila še najstnica smo se pri mojih starših doma tudi veliko prepirali, saj sem se tako jaz kot moji starši prilagajali na spremembe, na moje odraščanje. Moja izkušnja je taka, da sem se počutila zelo podobno, ko sem se preselila, morala sem spoznati mamo, moje nove sestre in brate in to traja, preden se spoznaš in privadiš nanje. Na začetku sem čutila odpor, ampak z leti se naučiš ne obremenjevati s tem, in vedno manj s stresom in odporom reagirati na spremembe. Zdaj ko jih poznam že dobro, vem kaj pričakovati od njih in sem sproščena. In menim, da je zelo pomembno, da smo sposobni it čez spremembe in pustit stvari za sabo, če niso prehude. Mene sicer še nikoli noben ni spravil v življenjsko nevarnost, je pa me ena od svakinj enkrat v prepiru potegnila za bluzo. Z njo stikov nimam, ker se ne razumeve. Držim pa stike s tistimi s katerimi se da pogovarjat. In mislim, da ni nič narobe če imaš stike z taščo, tudi vsakodnevne, razen če ti to ne ugaja, pa ji moraš razložit in meje postavit. Samo od sebe se nič ne uredi. In tudi jaz ne kompliciram, če mama kaj boljše zna, jo pa vprašam za nasvet in mi razloži. Mislim da je to prednost, oni so se mogli namreč vse sami naučiti. Sem ji pa že ob vselitvi povedala, da naj ne hodi za mano pa moli nos v lonec in mi govori, kako in kaj bi lahko naredila. raje vidim da jo pridem sama prosit in je to sprejela in je vsakič zelo vesela. In včasih kaj namesto mene naredi, čeprav je nisem prosila, ampak sem ji hvaležna, ker mi je delo odvzela,  če se nama z družino kam mudi ali imamo druge obveznosti. In naredim ji vselje s tem. Dolgo časa namreč nisem razumela, ampak moji tašči je skrb za družino ena največjih okupacij, ki jo drži v življenju gor.  

 

Izkušnja vsakega je nekaj posebnega, želim vam tistim ki trenutno v odnosih trpite, da težave čimboljše rešite. Srečno

Šuštarjeva

1. dec 2010 10:01

Pa dobrodošla med nami na Kulinariki.  Mamamia

mamamia