4. okt 2007 16:48
Se kdo spomni Milčinskega zgodbice o županovi hčeri, ki je kuhala mleko. Nadvse poučna zgodbica iz butalskega življenja dokazuje, da je tudi za kuhanje mleka potrebno določeno znanje.
In čeprav sem nekako prepričana, da so moji predhodniki preverjeni in zverzirani kuharji, sem še bolj prepričana, da obstaja še kar nekaj "butalskih nevest", ki ne znajo skuhati niti mleka. In nanje je treba pomisliti tisti trenutek, ko se nam zdi kako vprašnje skrajno butalsko, ko se nam zdi butalska objava recepta že kar smešna.
V bistvu smo na tej Kulinariki različni v znanju, različni v razumevanju, zato bi morali take malenkosti, ki jih predstavljajo podobni recepti, prepveč preprosti recepti, preskočiti. Tudi s skormno dozo razumevanja tistih, ki so drugačni.
Sama se pogosto čudim popolnemu neznanju, ki je DEJANSKO velik problem med mlajšimi osebami ,in izjemno usposobljenostjo izkušenih kuharic. Od ene do druge je veliko korakov in jih bomo veliko moralo prehoditi skupaj.
Sem že tudi opazila različna imena za zelo podobne jedi. O tem sem pisala že v temi "Burek", zdaj pa bom dodala še osebno izkušnjo. Pred desetimi leti mi je teta iz Beograda prinesla modelčelkza košnico in recept. Čeprav je Slovenka, sama ni našla slovenskega izraza za košnice. Seveda smo takoj ugotovili, da je to čebljeli panj, ki ga vsaj jaz povezujem z oglato zadevo, po možnosti s poslikano končnico. Pa motiv Hudič babi jezik brusi, je narisan. V izogib tej primerjavi sem ta recept vpisala v svojo knjižico pod imenom Uljnjaki. To je starinski izraz za čebelenjak, oblika tega panja pa je nekako starinska. In tisti, ki sem jim dala recept, ga imajo shranjenega pod tem imenom. Najbrž jim ne bi prišlo na misel, da bi po bazi iskali Čebelji panj ali košnice. Tako se lahko recept tudi preimenuje.
Naslednja veščina je iskanje. Da imamo pluski kar nekaj možnosti več, je pa res, vsaj kar velja zame, da smo včasih nerodni pri iskanju. Pa tudi vseh receptov ne preverjamo, zato se lahko recept nehote ponovi.
Tudi same pripombe na recepte so včasih nenavadne, če že ne hecne. Ko berem o peteršiljevem krompirju in v pripombah piše, da ga nekdo ( tudi prav, seveda) pripravlja z rožmarinom, se mi zdi, da se niti ne zaveda, kako je pripomba vesela. Ampak je pa res - vsaka pripomba nosi neko sporočilo. Ali premalo pojasnil, ali pa druge izkušnje. In vsaj meni so vse dobrodošle.
Ne sekiram se kaj dosti, kakšne ocene in koliko jih je pri posameznem receptu. Že velikokrat se mi je zgodilo, da je bil kdo nepopisno navdušen nad kakim mojih izdelkom, ki je bil popolnoma preprost in celo poprečen. Okusi so različni. Je pa res, da so zahtevin jedci in zahtveni kuharji vedno bolj zahtevni do posameznega recepta kot pa Butlaska nevesta, ki se ji že kuhanje mleka zdi znanost.
Doslej sem objavila en sam recept. In sem zelo razmišljala, kako težavnost naj določim. Tista edina utež je za Butalsko nevesto, ali je to tudi zahtevnost slovenske neveste ? Tudi to je subjektivno in izvira iz izkušenj.
Na koncu bi rada strnila svoje razmišljanje v naslednje: vse, kar je napisano z dobrim namenom, kar ne posega v naše ali tuje pravice, kar nikogar ne žali, ne bi smelo pregrevati strasti. Smo različni v svojih pričakovanjih in svojih znanjih, zato dajmo dopustiti to tudi drugim. Z napakami vred.
F r i n a
LP, R. "Stressed is desserts spelled backwards!"
Vanja
