Oh slovenščina

28. apr 2011 8:25

Nola, imam sorodnike in znance tam gori, k vam hodim pa na občasne obiske, tako da te besedne zveze v primorščini še nisem zaznala!   Kaj mi govoriste, sej vidiste, da ne moreste, ne?

28. apr 2011 11:20

28. apr 2011 13:42

28. apr 2011 13:47

28. apr 2011 14:41

" Kaj si ti te nor-a?"

28. apr 2011 18:58

To, kar delajo na štajerskem koncu, spominja na vnašanje členov (določnega ali nedoločnega, tisto, kar poznamo kot a-the, un-le-el-il, una-une-la) v govor. Slovanski jezik so iz govora večinoma izločili uporabo člena - v knjižnem jeziku to uporablja makedoniščnia (solnceto, liceto....), v pogovornem pa, vidim, uproabljajajo še na SV Slovenije.

Tisto, ko se glagoli narečno končujejo na -ste (kaj rečeste) je pa narečna oblika uporabe končnice, ki jo poznajo romanski jeziki pri tvorbi glaglolov, kadar označujejo dovršno dejanje iz preteklosti. Knjižna slovenščina tega ne pozna. Poznajo pa nekaj podobnega osstali jeziki iz bivše Jugoslavije.

28. apr 2011 19:12

Po mojem nimajo nena in gorsa pa dolsa (ta dva sta sicer čisto koroška) nič kaj skupnega z  zakrnelimi oziroma revitaliziranimi členi - nena je nikalnica, ki se veže na neko dejavnost ali stanje (nena vem, nena ti dam, nena bom šel), nikoli pa (vsaj kolikor jaz vem, mogoče se motim) na predmet oz. samostalnik (ni stol, miza je -  v taki zvezi se nena ne pojavlja). Ta hip mi iz mojega rojstnega narečja tudi ne pride na misel nič, kar bi lahko povezali s členi, mogoče se najde kje drugje kaj takega, ampak v mariborščini po mojem ne. Bo treba počakat, da se bolj pismeni Štajerci vrnejo s počitnic.....

29. apr 2011 19:07

Samo, limnol, imaš tudi tisti "toti", "tota", "toto" in tule pa gre za nek "retardiran" člen

 Ampak moja štarješčina je šibka - je darling mamamia moj živi slovar za te stvari.

30. apr 2011 8:38

Nena vem, nena grem, nena govori, nena delaj, nena jej tolko, nena pij, nena beri....

Se boma fsedla za toto al ono mizo?, bomo šli f toto al ono gostilno, gremo jest toti šničl...

Tota baba je pa res dobra, tota miza je majava, toti je pa malo nor...

Nena bom šel - nikoli ne uporabljamo. Kvečjemu, nena grem.

p.s. - toto,toti,totega,tota, so bolj retardirani kazalni zaimki kot členi.

Deževni pozdrav iz totega Maribora.

Multivitamin

multivitamin

30. apr 2011 17:09

Slovanski jeziki "člena" niso nikoli imeli. Določni člen se je v tako rekoč vseh jezikih, ki ga imajo, razvil iz specializirane uporabe kazalnega zaimka (in nikdar obratno) - zato se tudi prerekate, ali gre za člen ali za zaimek. Makedonščina, bolgarščina, deloma lužiščina ter neknjižno tudi češčina in slovenščina poznajo člen, a je poznejšega (in, treba je poudariti, kontaktnega - pod vplivom drugih jezikov, torej) nastanka.

Štajerski (tudi koroški) zaimki tipa 'tota', 'toto'' ipd. so iz podvojenega zaimka: psl. *'to' + psl. *'to' = štaj. 'toto'. Podobno pozna češčina (le da se tam sklanja prvi del, dočim se pri nas drugi: štaj. 'toto', 'totega' proti češ. 'tento', 'tohoto'), tudi lužiščina (tu pa se spet sklanja drugi del: 'tutón', 'tutoho'). Tudi ruski 'этот' in podobne tvorbe v beloruščini so reduplikacijskega porekla, so pa še dodatno prefigirano s tem 'э'. V ruščini in beloruščini se sklanja še po tretjem možnem načinu: kot bi bil normalen (podvojen je torej samo v imenovalniku): 'этот', 'этого'.

 "Tisto, ko se glagoli končujejo na -ste", nikakor nima nobene povezave z aoristom, to je nesestavljenim dovršnim preteklikom, kakor ga poznajo nam sosednji jeziki (italijanščina, hrvaščina). Izvira namreč iz običajnega sedanjika, toda tistega atematskih glagolov, kakor se jim pravi v jezikoslovju, takih pa je v knjižni slovenščini pet: imeti, dati, biti, vedeti, jesti (imaste, daste, boste, veste, jeste). Iz teh glagolov se je končnica zanesla med ostale in izpodrinila prvotno -te.

Brez zamere - nič osebnega nimam proti nikomur, le s težkim srcem pa bi spustil priložnost, da poskusim popraviti kako jezikoslovno zmoto ;) Pa lep pozdrav!