4. sep 2007 11:10
alexis, se mi zdi, da se ne zastopimo čisto. Moji starši niso nikdar delali namesto mene, mama je pomagala, kolikor je hotela, oziroma z leti vedno manj, ker ji več nisem dovolila. Mi pa še vedno en krat tedensko pride skuhat, ker to želi in jo to veseli, sem ji pa prepovedala likanje in delo na vrtu, ker je tudi to počela.
Tašča je pomagala, ko so bili otroci majhni, saj smo skupaj živeli, a sem sčasoma "umirila" tudi njo, zdaj pa tako že nekaj let ne more nič, saj skrbi za bolnega tasta. In zdaj mi z vsemi štirimi pomagamo njej. Kot pomagamo moji mami. In da ji lahko več pomagam, se razbremenim tudi tako, da sama najamem pomoč in je pač proti plačilu opravljeno delo, ki mi je bilo od nekdaj zoprno. Torej ne lenarim na račun staršev.
In da ne bo izpadlo, da otroci nič ne delajo. Še kako delajo. Sin ima svoje zadolžitve - delo okoli hiše in marsikaj drugega , hči prav tako: likanje, čiščenje v tistem času, ko naše Milice ni, in še veliko drobnih opravil. Mi vsi štirje si delo sproti in brez ugovorov razdelimo, oba otroka pa obema dedkoma in obema babicama pomagata, kolikor se le da. Tudi sama sem bila tako vzgojena, da je treba pomagati staršem, ko moči začnejo pešati. A to še ne pomeni, da sebi ne bi prihranila dela, za katerega lahko plačam koga drugega. Tako da tvoj predzadnji stavek, da se ti starš smili, ko pride utrujen, pa dela vse namesto tebe, nima z mano niti najmanjše zveze. Ko so bili moji starši utrujeni, sem vedno jaz delala tudi zanje.
Mamamia
mamamia