29. jun 2007 21:46
Malokdo se spomni proslave leta 1986, na Raščici, ob 400 letnici smrti Primoža Trubarja. Govornik je bil predsednik predsedstva SFRJ, Albanec s Kosova, ki je z veliko težavo bral srbohrvatsko besedilo. Govoril je tudi o prispevku Primoža Trubarja v NOB. V posnetku govora, na Dnevniku, te neumnosti o NOB ni bilo. To je bila najbolj šokantna proslava, ki sem ji kdaj videla in si želim, da je ne bi nihče več presegel v negatitvnem smislu.
Ko sem bila še majhna deklica, so me izbrali, da skupaj s šošolko pozdravim tovariša Tita in mu predam šopek. Tik pred zdajci so sceneraij spremenil in sem tako, objokana, da se razume, pristala le v častni pionirski četi. Aprila je bilo, strašna vročina, nastopajoči so padali v nezavest, pestila me je huda žeja. To je bila največja proslava v našem mestu. Ob omembi proslave se vedno spomnim prav na to proslavo, ki me je prizadela zato, ker so v zadnjem trenutku izbirali " po nacionalnem ključu".
Že od otroštva obožujem ognjemet. Leta 1983 sem bila med publiko v Beogradu, kjer je bila proslava ob Dnevu mladosti. Cel dogodek, potovanje, potepanje po Beogradu, proslava, vse je bilo nepozabno. Tudi čudovit ognjemet, se razume. Sredi stadiona je stal Titov kip, ki je bil grozljiv. Ko so rušili kipe romunskega predsednika, ko so podirali spomenik Huseinu, sem se spomnila prav na ta kip. Kot bi šel v nebo. Takrat sem se prvič zavedala, kaj pomeni čaščenje kulta osebnosti. Članek s te proslave so mi cenzurirali. Moja prva cenzura.
Edina proslava, ki je vselej gledam od začetka do konca, je srečanje pevskih zborov v Šentvidu pri Stični. Druge ujamem le v kakem delu. Govori se mi zdijo kot reklama za čistilo, ki očisti vse. Pa vsi vemo, da je resnica drugačna, reklamne agencije še naprej uporabljajo iste laži, svoje mnenje o resničnem stanju pa povemo le v prijatleljski družbi. Razen če nismo novinarji, če nimamo svojega bloga, ali pa če pišemo na kak forum.
Slovenska junijska vojna me je doletela daleč proč od doma. Ležala sem na bernandinski plaži, opazovala vojaška letala , ki so preletavala obalo in oddajnik, prestrašeno sem gledala sivo zeleno ladjo, ki je zaplula v Piranski zaliv. Z grozo sem ugotavljala, da v gostilni v Piranu niso kuhali kave, ker ni bilo vode, police v trgovinah so bile prazne. Oskrbe s celine ni bilo, domov pa tudi nismo mogli. Hrib pod oddajnikom so izselili, nas pa so usmerili v klet počitniškega doma, kjer smo stanovali. Nad nami je bil lesen strop, prostor so obložili s strarimi vzmetnicami. Priznam, da sem se skrila v zelenju na vrtu in se bridko razjokala. Vračali smo se po cesti, na kateri nismo srečali nobenega vozila. Na Trojanah tega dne niso pekli krofov, pogled na zeleneči hmelj pa je bil znamenje, da smo v dolini miru. Srečna sem objela domače, sosedovi otroci so mi povedali, da so imeli vojno, da so delali v gozdu bombe iz bencina ( staršem se seveda ni sanjalo o tem!). Med sušenjem las sem našla prve sive pramene.
Naslednji dan sem sedela na svojem delovnem mestu in se vsak trenutek zavedala, da če pride do letalskega napada, bodo zanseljivo zgradbo napadli, saj je bila strateškega pomena. Bilo me je tako strah, da nimam besed.
Gledala sem vse oddaje, posnetki s Hrvaške so prikazovali tank, ki je uničev rdečega fička, prav takega kot sem imela takrat. Zdelo se mi je, kot da uničujejo moj avto.
Nola je dobro opisala, kaj se je zgodilo potem naprej. Živim v mestu, za katerega so trdili, da je Jugoslavija v malem. Zato nisem mogla razumeti, zakaj je v ljudeh toliko sovraštva le zaradi druge narodnosti. Berem internet in se čudim nestrpnosti. V mojem mestu ogromno ljudi govori neslovensko, kar revoltira predvsem mlade ljudi. Sprašujem se, kaj bi bilo, če bi ta vojna trajala.
Zanimivo se mi zdi, da se Evropa združuje, znotraj posameznih narodov pa se sovražijo in delijo bolj kot kdajkoli poprej.
Me je pa vedno zanimalo, zakaj so proslave dan poprej.
F r i n a