29. jun 2007 9:59
Ker ann ravno sprašuje:
V tistem času sem bila relativno frišna v službah - in to v službah, kjer si po službeni dolžnosti dobival kar precej informacij in skladno s tem se seveda spominjam aktivnosti v smislu iskanja kakih dodatnih stanovanj za nedajbože, pa popisovanja zaklonišč, pa moj takratni delodajalec je imel na lagerju kar precej mehanizacije, ki se je potem uporabljala za barikade. Pa spomnim se, kako smo šli iz šestnajstega nadstropja v tretjo klet v zaklonišče, ampak zaklonišče je bilo zaprto, ker je bi vzdrževalec na dopustu....in smo šli lepo ven. Pa spomnim se vožnje po Lj z avtomobilom z velikimi črkami PRESS. Pa sedenja v zaklonišču od Cankarjevega doma. In spomnim se ljudi, ki jih je bilo strah, ampak so strah premagali in strašno razsodno in mirno počeli tisto, kar so pač počeli. Pa paničarjev tudi. Pa nekaj uličnih korenjakov, ki jim je bilo po desetih dneh grozno žal, ker je bilo vojne konec in so potem še nekaj časa po mestu paradirali v maskirni oblačilni kodi. Od mojih se v tisti vojni ni nihče ponesrečil in zato tudi nisem razvila kakih globokih občutkov. Bolj se mi zdi, da je bilo deset adreanlinskih dni in na tem adrenalinu je živela glavnina narodnega telesa Morda se motim, ampak mislim, da na kolektivni ravni nismo bili sposobni razviti sočutja do tistih, ki so v vojni umrli, zlasti pa nismo razvili kvalitetnea odnosa nad dejstvom, da so na Medvedjeku umrli tuji civilisti (šoferji, ki so se v napačnem času znašli v navskrižnem ognju).
Zvijati me je začelo v prihajajočih mesecih, ko je bila vojna na Hrvaškem. Šokirana sem bila nad Vukovarjem, obstreljevanje Dubrovnika sem doživljala kot "pa saj ni mogoče, da kdo kaj takega naredi", moja katarza pa se je začela leta 1992 z vojno v Bosni. Kakšno leto po tem mi je sošolka s faksa povedala, da je naš sošolec s faksa /fotograf/ tam izginil (trupla niso nikoli našli). Takrat je veliko tujcev, ki sem jih srečala spraševalo, pa kaj je s temi balkanskimi vojnami, da oni nič ne razumejo. Risala sem zemljevide, razlagala zgodovino in zasnovo konflikta, pa sem videla, da sploh ne razumejo in da, resnici na ljubo, ne razumem niti sama. Tisto leto sem prebrala celega Andrića, pa Crnjanskega in še enkrat sem se prebila čez celega Krležo. Hotela sem razumeti. Dokončno sem razumela, ko so hrvaške sile sesule most v Mostarju. Ko sem razumela, me je postalo pa res strah. Strah zaradi tega, ker so mi dogodki potrdili tisto, kar je pisalo v knjigah, napisanih mnogo prej. Namreč to, da je v vsakem človeku poleg dobrega tudi zametek hude zlobe in da lahko ta zloba v vsakem udari ven in če se to ne ustavi, zloba pobije vse okoli sebe. In da se zloba sicer skriva za etničnimi in verskimi maskami, ampak da v bistvu pa nima ne vere ne nacionalnosti, Je samo zloba. Ko se je zgodila Srebrenica - to je bila materizalirana zloba. V Bih sem bila prvič po dolgem času v letu 1997 in potem sem bila tam še ogromnokrat. Vedno znova me je fasciniralo, kako so bili ljudje motivirani, da bi začeli še enkrat od začetka, kako so z neizmernim humorjem reševali dnevne težave in kako niso imeli želje po maščevanju. In šla sem v tunel pod sarajevskim letališčem in bila sem tudi v Srebrenici. Mi je dalo misliti. Tudi vožnja po bosanskih cestah, kjer so ob poti ves čas grobovi, da senzibilnemu človeku veliko materiala za razmislek.
Do sedaj sem v razmisleku zadnjih šestnajstih prišla do tega, da če hočeš občutiti srečo, moraš občutiti tudi grozo in biti zraven hudo hvaležen, da te groza ni udarila mnogo bolj (ker groza to zna). Drugače povedano, poskušam predelati obdobje zadnjih šestnajstih let za to, da bi bila bolj zadovoljna, da bi znala ceniti to, kar imam, da se ne bi razburjala zaradi ljudi, ki v bistvu živijo v risankah (kamor štejem tudi mnoge samoodkrite junake vojne za slovenijo, ki so svoje junaštvo kazali s sprehodom v maskirkah v avugstu 1991) in da bi imela pogum, da se uprem zlobi. Kakršnikoli.
Vendelina jr.
P. S.
Ko ravno kdorkoli sprašuje, kaj bi veljalo brati na dopustu. Ivo Andrić. Vedno
Sporočilo je spremenil(a) Vendelina jr. dne 29. jun 2007 10:01:33
To, da gospoda z Zaplane ni bilo, je neodpustljivo!!!
Jerneja USA
