Homoseksualnost in posvojitev otrok

25. maj 2007 10:22

 

 

mmiikkii, solze so mi prišle v oči, da se zahvaljuješ za nekaj, kar bi moralo biti samo po sebi umevno ...

 

Nena

Nena-morje

25. maj 2007 10:26

Gremo nazaj na osnovno vprašanje (se mi zdi, da je za Biancino pripravo še najbolj pomagal prvi odgovor) Bianca je še bolj mlado bitje in ima v šoli pri vsebini debate zagovarjati tezo o pravici homoseksualcev do posvojitve otrok. Tako vsaj je napisala. Mimogrede Bianca, ali imaš samo pravico do posvojitve ali imaš vključeno tudi pravico do umetne oploditve za lezbične pare (danes ravno piše v časniku, kako je Cheneyeva lezbična hči rodila) - ti svetujem, da dobro pogledaš, kaj sploh moraš zagovarjati. Sama sem bila v debatnih veščinah kar dobra in tu imaš namige. Torej, zagovarja se pravica, pravica pa je splošna zakonodajno-ustavna kategorija in v to smer je treba tudi oblikovati argumentacijo. Pravico do posvojitve se izpeljuje iz pravice, da ima vsak pravico živeti varno in skladno in da mu mora država omogočiti materialne pogoje za takšno življenje. Drug argument je to, da smo vsi državljani enakopravni in da se ne sme nikomur kratiti pravic na temelju verskih, spolnih itd usmeritev. Tretji argument bi jaz izpeljevala iz konvencije o otrokovih pravicah, kjer je definirano, da mora imeti otrok varen dom in prostor za razvoj in skladno s tem mora vsaka država podpisnica te konvencije zagotoviti čim več možnosti za to, da bi imeli vsi otroci varen dom. Od tu naprej se iz argumentacije o naravi pravic preseliš na nivo sociologije, kjer na področju sociologije družine izvedeš ugotovitev, da obstaja več oblik družin in sicer: jedrna družina, velika družina, enočlanska družina, istospolna družina...in da vse te prakse dejansko obstajajo že vrsto let in da zakonodaje v državah to dejstvo počasi spoznavajo in da se skladno s tem določila zakonov spreminjajo tako, da postajajo vse oblike družine enakopravne, kar je logična posledica dejstva, da enakopravnost državljanov vodi v enakopravnost njihovih življenjskih praks. Izhajajoč iz tega je logično, da je vsakršno diskriminiranje istospolne družine v bistvu v nasprotju z določilom o enakopravnosti. Ne-omogočanje posvojitve istospolnim družinam v bistvu pomeni diskriminacijo in diskrminacijo je treba odpraviti. Prav tako s takim diskriminatronim določilom onemogoča mnogim otrokom, da bi prišli v topel dom, kar pomeni, da se ne zagotavljajo pogoji za otrokov razvoj. Tako je argumentacija izvedena na splošno-abstraktni ravni (v debati se vedno zadeva izvede najprej na splošno abstraktni ravni, šele potem se gre morda na poseben ali pa posamičen nivo). Na posebnem nivoju lahko uporabiš argument, ki se je tule prav velikokrat uporabil, in sicer to, da je bistvo starševstva brezpogojna ljubezen in da ni nujno, da ima genetika karkoli opraviti s tem (parenting is all about unconditional love, and almost nothing about genetics). Kontraargument v stilu, kaj bi pa bilo s takim otrokom, bi ga ostali zafrkavali, odločno zavržeš s tem, da so take zbadljivke rezultat predsodkov, netolerance in da mora vsaka država skozi zakonodajna orodja jasno sporočiti, da ima netolerance in predsodkov ne sprejema in da ima nulto toleranco do predsodkov, kar lahko ravno učinkovito pokaže ravno s tem, ko daje zakonske možnosti za enakopravnost vseh. Jasna sporočila države o nediskriminatornosti države se slejkoprej primejo tudi pri državljanih. Torej, argument, nečesa ne, ker bi potem otroke zbadaili, je treba obrniti v to, da ravno zato, da otrok ne bi zbadali, da bi se vsi navadili na različne prakse, je treba zakon spremeniti. In potem dodaš še to, da bi verjetno zbadljivke prišle zanesljivo iz vrst tistih heteroseksualnih družin, ki ne razumejo, da so možne različne prakse in da ni njihova edina ta prava. In proti predsodkom se vedno borimo tako, da damo možnost različnim praksam, kar je še en argument več za zakonsko ureditev posvojitve in oploditve za istospolne pare. Skratka, smisel debatne argumentiranja je v tem, da ves čas zagovarjaš svojo tezo in se ne prerekaš z nasprotno stranjo, temveč karkoli ti pač ponudi nasprotna stran, obrneš tako, da še enkrat ponoviš svojo nosilno trditev. Vendelina jr.

25. maj 2007 12:44

Hojla! Enim parim se čutim dolžna dati odgovor. Mmiikkii ..... glede priprave na zakon sem imela v mislih bolj tiste, katerim se v splošnem očita alkoholizem, razveze, torej tistim, ki očitate slabe pogoje za življenje otrok Nena-morje.... glede priprave na zakon. Kateri pari gedo narazen, tisti z dobro pripravo ali tisti brez? Kar se tiče "pravice do otroka" sem pa tudi že povedala kaj si mislim. Otrok je več kot samo to. In moje pisanje nikakor ni bilo usmerjeno zgolj na istospolne pare. Lp, veverica

25. maj 2007 12:58

jernej je napisal/a:

Če gledamo iz evolucijskega vidika je pa res, se istospolni partnerji ne morejo "razmnoževati". Torej v tem pogledu (evolucijskem) to ni normalno, ker ne pripelje k ohranjanju vrste. Ampak zakaj potem neplodne umetno oplojevati? So evolucijsko na istem. Pa lačne bi morali pustiti umreti (saj žal največkrat jih), ker se niso zmožni sami prehranjevati. Sodobna družba naj ne bi več kaznovala "evolucijskih slabičev". Mislil sem, da zato, ker je človek inteligenten, ker ni pomembna le evolucija, ampak tudi življenje posameznih ljudi, ker znamo čutiti in pač na stvari ne gledamo le z enega kota. [jernej] Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

Meni se to npr. zdi zelo dober argument za tisto seminarsko nalogo. matilda

25. maj 2007 13:06

Če bi moški imel dva bi mi bilo premalo...kako smo si različni. P.s. Vsem moškim članom Kulinarike lep pozdrav! Anamarija

25. maj 2007 13:13

jaz se tudi strinjam z večino - da bi tudi homoseksualci lahko imeli otroke in družine in poroke in vse kar spada zraven. Najprej ti seveda pade na misel, da si proti, že zaradi "naravnih zakonov" - pač dve ženski npr. ne moreta zaploditi otroka. Ampak hey, zakaj ga pa ne bi imeli, posvojili, se umetno oplodili... vse to lahko dandanes počne tudi heteroseksualna ženska. In naj imajo otroke tisti, ki si jih želijo, hvalabogu. Prej, ko podremo te meje (glede homoseks.), boljše bo. Dolgo so že diskriminirani. Bojmo se raje tistih, ki si otrok ne želijo, pa jih vseeno imajo - zlorabe, nasilje... Se pa strinjam, da se bo težko navaditi gledati .. hmm.. dva moška in otroka.. ampak to je samo tabu v naših glavah. Scorpy

25. maj 2007 13:29

Še nekaj o spolni zlorabi otrok: vsi primeri, ki jih opisujejo, so se zgodilo v heteroseksualnem partnerstvu, ne spomnim pa se primera, da bi homoseksualni partner zlorabil otroka svojega partnerja. To nekaj pove.

Če štejemo, da ima v družbi veliko večji ugled katoliški duhovnik kot pa homoseksualni par, me prav zanima, komu bi  pa vi dovolili posvojiti otroka: duhovniku ali istosponima partnerjema.

Frina

25. maj 2007 13:55

Lisa je napisal/a:

lahko podvomim tudi v dobro starševstvo homoseksualnega para - ne vem namreč kakšen odnos ima do drugega spola - sovražen, poln predsodkov, izkrivljen? Kakšno sliko bo predstavil "svojemu" otroku o teh rečeh? Se bo veselil prvega zmenka svoje deklice s fantom ali si bo želel, da bi pripeljala domov dekle? Kako lahko istospolni par sploh predstavi odnos moški:ženska? Lisa

 

Po tej izjavi sklepam, da ne poznate nobenega homoseksualca oz. ne veste prav dosti o tej problematiki.

In zakaj naj bi jaz imela izkrivljeno sliko o nasprotnem spolu? Kako veste, da nimam izkušenj pri odnosu moški -ženska?

Prav tako lahko podvomite v starševstvo bilo katerega živega človeka. Kaj pa, če bo nekdo svojemu otroku podal izkrivljen pogled na ...ne vem...npr. črnce, invalide,...

m.m.

25. maj 2007 14:01

anamarija1 je napisal/a:

Če bi moški imel dva bi mi bilo premalo...kako smo si različni. P.s. Vsem moškim članom Kulinarike lep pozdrav! Anamarija

Anamarija: HUHHH. Skoraj ne morem verjeti da si mislila to kar sem jaz pomislil Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

25. maj 2007 14:01

Intermezzo.... ...moja izkušnja je, da so vsi blazno tolerantni do drugačnih, kar pa se hitro spremeni, ko ta "drugačnost" trešči v samo jedro njihove lastne družine. Pa naj gre za istospolne pare, otroke z motnjo v duševnem razvoju, psihiatrične bolnike, klošarje, ljudi drugačne barve kože, osebe z demenco, ločitev, samohranilke, skratka vse kar nas na kakršen koli način stigmatizira napram širši družbi....Ker stigmatizirana ni samo dotična oseba, temveč tudi širša družina. Živi in pusti živeti?! Ja seveda, s tem se vsi strinjamo, dokler kaj "specialnega" ne trešči med nas. Recimo bobu bob in se nehajmo delati fine!! Je med nami kakšen tak, ko je ravnokar nekaj "treščilo v njegovo družino"? Kako se počuti? V pretekli sobotni prilogi je bil tudi članek "Afera Sova - Prelomnica", avtor: Peter Rak. Naj citiram: "V Slovniji vlada specifična atmosfera, ki je izrazito nenaklonjena vsakršnim razčiščevanjem, javno mneje, nenavajeno konfliktnih situacij, značilnih za parlamentarno demokracijo, zahteva harmonijo, pa četudi je ta zgolj navidezna in zlagana." Mislim, da konkreten citat lahko brez težav prenesemo na tukajšnjo temo. Dejstvo je, da Slovenci radi pometamo pod preprogo, samo da se navzven dobro vidi. Stigma ... alo pod preprogo. Lp, veverica