Nasilje med mladoletniki

18. maj 2007 16:11

Dragi moji, berem vse te prispevke in me je resnično groza, kam drvi ta svet. Ubogi otroci na obeh straneh, saj tisti, ki so naslilni imajo v svojih srcih veliko žalost, zato so taki in oni drugi ki se bojijo iti v šolo.. saj nimam besed. Zadnjič sem v časopisu ( ona) čitala intervju o ravnateljici osnevne šole, kjer ne potrebujejo varnostnikov in ne poznajo nasilja. Zakaj se tudi druge osnovne šole ne zgledujejo po tej. V kakšne ljudi bodo zrastli tile otroci z ene in druge strani. Za vsako stvar se najde rešitev, kaj pa če bi šla osebno do tega fanta in mu povedala kaj čutiš in da si prestrašena in razočarana.... to bi verjetno jaz naredila, enako bi šla tudi do ravnatlja, saj ne vem..... Srečno, vsem vse lepo in dobro, antonija

18. maj 2007 16:24

se podpišem pod Jernejev post; vsa podpora z moje strani Drejček

18. maj 2007 17:21

Moj sin ta teden ni šel v šolo, malo zaradi pregledov, veliko pa zaradi strahu. Pa ti pride danes starejši iz šole in pove kako se ta paglavec šopiri po šoli in govori, kako je bolje da se naš na šoli ne pokaže več, ker ga bo zbov za vse kar je govoril pri soc. delavki. Po mojem mu je mamica prav vse povedala in zdaj se malemu spet rastejo perutke. Vidim, da se mi je tu oglasilo kar neka šol. delavcev, pa me zanima, ali lahko zahtevam, da problematiku prepovejo vstop v šolo? Njihov nasvet, da naj bi naš ostal doma, se mi zdi zelo krivičen. Še enkrat, hvala vsem za vaše besede. nana1

18. maj 2007 19:15

Dejstvo je, da vaš sin ne sme ostati doma! Če je treba, se zaradi tega skregajte v šoli. Res sem zgrožena, ko berem tole. Najprej bi šla premlatit nesposobnega ravnatelja!!!!!!! Za nagrado, če si tepen, ti ni treba iti v šolo. Pri takih okoliščinah se pa popolnoma strinjam z Jernejem. Če bi se mojemu otroku zgodilo kaj podobnega, grem z njim v šolo, poiščem objestneža in ga za ušesa zvlečem iz šole. Pa naj me potem tožijo kolikor vejo in znajo. In če vlečenje ušes objestnežu ne bi pomagalo, bi jih povlekla tudi obupni njegovi materi (če ji mati sploh še lahko rečem). Dobro bi bilo, če bi vaš sin šel v šolo in bil v družbi prijateljev, ki bi ga lahko branili ob kritični situaciji. Drugače pa predlagam, da pokličete poptv in da je to naslednja tema pri preverjeno ali celo pri 24ur. Ker tole je pa že res tu mač! Veliko potrpljenja in moči! Jerča

18. maj 2007 19:39

Najprej zaušnica mami, potem otroku.

Pred tem pa še en kraval pri razredničarki, ravnatelju in socilani delavki, z grožnjo, da boš to dala v medije.

Nikakor pa nisem za to, da starši enega otroka sami obračunavajo z drugim otrokom.

Na naši smo imeli tudi to izkušnjo - en oče sicer ni obračunaval z učenci, ki so govorili resnico pri socialni delavki in ravnatleju o sinu, ki je povzročil nesrečo na smučišču iz gole objestnosti, ampak je hodil od enega do drugega in spraševal,zakaj so to nareidli in zakaj lažejo. Mati pa je klicala tudi mene, ker se je moj sin postavil za poškodovanega sošolca, in me spraševala, kako lahko o njenem sinu tako govori. Sem ji,, čeprav smo se dobro poznali, zabrusila, da tako kot ona verjame svojemu otroku, verjamem jaz svojemu, kaj je res pa mi ne vemo, ker nas ni bilo zraven. In naj se ne spušča tako nizko, da z možem hodita po razredih in očitata osnovnošolcem, kaj da govorijo, če pa je njihov sin tako oh in ah in on tega že ni naredil.

In je ravnatelj zaropital, poklical k sebi vse tri - sina in oba starša - jim mirno in strpno povedal, kar jim je šlo in je bil mir. Če pa vsi starši takojne razumejo drugega jezika od svojega, je pa treba uporabiti tistega, ki ga edinega razumejo....

 

No, dečko iz opisane zgodbe je danes eden vidnejših slovenskih športnikov, lahko pa bi ob nonšalanci vseh, kilahko pomagajo, zajadral tudi v kake druge vode.

 

Zato, nana1, ne pusti se. Lep pozdrav in glavo gor, pa otroku stoj ob strani kot doslej, Mamamia.

mamamia

18. maj 2007 20:51

MALČICA je napisal/a:

Vam še jaz povem. Moja hči je v devetem razredu, že septembra se je nanjo spravil sošolec in to verbalno, fizično in psihično. Tudi na spolno nadlegovanje je kazalo. Hči ga je tri mesece še nekako prenašala, ko pa jo je sredi pouka začel otipavati med nogami, se ji je utrgal film. Prvo ga je počila enkrat, a tovarišica ni odregirala. Nato pa ga je začela dobesedno mlatiti. Zaključek je bil tak, da sta oba odšla k psihologinji. In rezultat. Fant je bil nagajiv, hči pa se je nepravilno odzvala. Halo. Zato naj bi ona hodila k psihologinji, fant pa tega ni potreboval. Jaz sem ji to prepovedala, ker kazen naj bi dobil on, oziroma bi mogli učitelji že prej ukrepati. Malčica

Malčica...pri nas je bilo to v 8 razredu hit devetovčko...v našem razredu tega ni.Zakaj?Nekdo to od zadaj šlata in ker jaz osebno ne prenašam niti pogleda nekoga drugega (imam zadostne razloge) namlatim,pa če teče kri.In imamo učitelja,ki se ga boji sam bog (pa je super profesor,car med vsemi)...ki naredi kaj,če te kdo šlata?Reče "Al ga boš ti mahnila al ga jaz"... Mene se ne bo dotikal nihče,sem to povedala tudi razredniku,ko me je klical zaradi tega tja... Roncolino

18. maj 2007 20:53

Morda ni zgodba čisto za posnemat, ampak takole nekako je podoben problem rešil en očka. " En problematični mulc je premlatil njegovega sina. Pa gre oče do tega fanta in mu pove, da bo odslej on, se pravi ravno ta problematični mulc, odgovoren, da se njegovemu sinu ne bo več nič zgodilo in da naj ga pazi, da mu slučajno kdo drug ne zvije lasu, ker sicer bo imel opravka z njim - očetom". Mali je bil tako prestrašen, da je svoji prejšnji "žrtvi" malodane nosil torbo v šolo. Drži se nana1; smo s tabo!! vanjatajnsek

18. maj 2007 22:03

Zelo mi je hudo, ko berem, da je bil vaš sin žrtev nasilja. To zelo boli. Otroku je bila povzročena velika škoda tako čustveno kot telesno. Težko je verjet, da službe tako mirno sprejemajo (pri)tožbe staršev - očitno je tega res veliko, rekla bi, glede na to, kar ste zapisali, da so službe, pristojne za reševanje teh problemov, že imune.

Kaj narest - le pogovori vas najbrž ne potolažijo (tudi mene ne bi, če bi šlo za mojega sina). Če niste dobili prave odgovore, je vaša pot prav gotovo do odvetnika. Tisto, da ne bi dobili odškodninske tožbe, sem prepričana, da ne drži. Res pa je, da so sodno določene odškodnine (za prestan strah, sedanje in bodoče telesne in duševne bolečine, . . . satisfakcija) tako mizerne, da s tem denarjem (najbrž) ne boste plačali otrokovega šolanja. Sem zagovornica, da je treba krivca prijet za kravateljc, vendar boste vi tisti, ki se bo moral odločiti, kot vam ustreza. Da bi kar sami vzeli pravico v roke (nekoga počit na gobec) to vsekakor odločno ne, ker boste potem na istem kot nasilnež (on oz. nj. starši vas bodo prav gotovo tožili za napad).

Najprej se vprašajte kaj vam več pomeni: ali kolikor toliko mirno življenje (brez tožbe) ali pa večni stres, najprej v sodnem postopku (brez skrbi, tam žrtev ni pomembna, gre za proces), kasneje po končanem sojenju - pa kljub prepovedi približevanja, večni strah, šikaniranje na ulici, cesti, trgovini. Ljudje gojijo zamere celo življenje in če so nasilneži nagnjeni k "vzemanju pravice v svoje roke", se bodo izživljali, grozili, širokoustili in krojili resnico (petkrat ponovljena laž postane resnica), in če živite v istem kraju, je vaše življenje lahko pekel.    

Če se boste odločili za tožbo, se prej pozanimajte za dobrega odvetnika, ki pozna materijo in je zavzet. Vedite pa, da sodni mlini počasi meljejo in bodo o tem zmleli, ko bo vaš sin že končal šolo pa še stroške odvetnika je treba plačat. Lahko pa tisti denar in čas, ki bi ga porabili za na sodišče, odmerite za takojšno satisfakcijo ter otroku in sebi raje privoščite kakšne prijetne počitnice. To ne vzemite kot predlog, da stisnete rep pod noge in jo pocvirnate na varno, včasih se je treba po treznem premisleku umakniti.

Otroka toplo potolažite, bodite z njim (vas rabi, čeprav je napol odrasel), dajte mu vedet, da je številka ena v vašem življenju in da sam ni z ničemer povzročil, da bi bil žrtev. Pogovorjajte se z njim in napade najprej podrobno analizirajte. Potem postavite piko in ga čimmanjkrat spomnite na pekel, ki ga je prestajal, sicer bo to vedno znova podoživljal.  Predvsem pa mu dajte vedet, da se mora borit takrat ko je napaden, ne držat, da bo tepen. Če bi nasilnež začuti upor in silo, bi se napadi končali že prej, morebiti le s praskami.

S tem kar sem napisala vam najbrž nisem pomagala. Vedite pa, da je tam na nasprotni strani monitorja veliko čutečih src, ki jim ni vseeno. Karkoli se boste odločili - trdno stojte za tem in ne se dat. 

 

 

 

 

 

 

 

mamka

19. maj 2007 18:41

bios je napisal/a:

Že desetletja delam v šoli in moja sestra tudi. Vsa leta poslušam samo o otrokovih pravicah in nič o dolžnostih. Starši problematičnih otrok ali ne sodelujejo s šolo ali pa ga zagovarjajo. Sem zato, da se Problematičnim otrokom postavi in njihovim staršem postavijo jasne meje in določijo sankcije, če se teh ne bojo držali. O socialnih delavkah in šolskih svetovalni pa ne bi zgubljala besed. Dejstvo je, da se ti otroci (vedenjsko moteni) pred njimi spodobno vedejo, nikoli ji pa ne vidijo, kako se obnašajo v razredu. Če bi mojo nečakinjo kdo otipaval bi naredila pa tak kraval, da bi se me zapomnila ne samo šola, ravnatelj pač pa tudi center za socialno delo, ki so pa tudi"en poden". Ko se bomo začeli pogovarjati o pravicah delavnih in normalnih otrok in ne samo zagovarjati motenih, bo pa drugače. Menim, da imajo vsi pravico do normalnega pouka, ne pa, da se ves svet vrti okoli tako ali drugače"motenih". Če niso za v šolo, naj krampajo. bios

Bravo!!!!!!!! Kaj pa pravice delovnih in pridnih otrok?????? Moj sin hodi v 7. razred. Je odličnjak, dokaj marljiv, veliko odnese že, ker posluša razlago. Za njim sedi fantina, ki je vse prej, kot miren in ubogljiv. Ves čas moti pouk in ko je moj sin pri slovenščini učiteljico večkrat prosil, naj ga umiri, ker sam ne sliši razlage, je zapisala v dnevnik mojega sina. Halo?????????????" Šla sem na razgovor k njej in je rekla, da je motil pouk. Mislm............ Oni drugi da je pač revež, ona pa ne sme uporabiti represivnih ukrepov, da bi ga umirila. Pa je raje "umirila" mojega, ki je toliko vzgojen, da je ni poslal v ..., kot to počne oni drugi. Si lahko predstavljate, kako rad ima moj sin slovenščino? In učiteljico? Vilca_ imam občutek, da smo vam stopili na rep. A res je, da imajo razgrajači več podpore od strokovnih služb, kot delovni in marljivi, Ali pa se jih bojijo? Hmmm, se je za vprašat. V glavnem, moj otrok ima PRAVICO, da sliši razlago učitelja! Nana1, ne pusti se! Tudi tvoj otrok ima vso pravico, da v miru hodi k pouku. Če komu to ni jasno, potem.... Jernej, bravo!!!!!!!! jana Sporočilo je spremenil(a) mai dne 19. maj 2007 18:43:13 Sporočilo je spremenil(a) mai dne 19. maj 2007 18:45:03

20. maj 2007 0:21

jernej je napisal/a:

Seveda, včasih lepa beseda ne najde lepega mesta in je narobe tako učiti. Otroka dati na kakšen tečaj borilne veščine in ga naučiti, da naj bo prijazen in ne začenja. Ampak če ga kdo udari, naj udari nazaj. Pa se bo ob tem zdaj marsikdo zgražal. A dobro vem, da nasilnežev ne ustavijo ne razredničarke, ne mamice žrtve, ki prihajajo v šolo. Potem je samo slabše. Take ustavi le ena okrog ušes, ki je pa doma ne dobijo. [jernej] Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

Jernej, se strinjam s prvim delom, samo z zadnjim stavkom pa žal ne - dostikrat jih taki otroci doma dobijo - precej preveč, zato tudi ratajo taki... Se strinjam tudi z vanjotjasek, da ne bom dovolila, da bi kdo sproščal svoje komplekse na mojem otroku, vendar pa se ne strinjam s tem, da se vse te "motene" otroke kar pozapre po raznih zavodih... Saj ne rečem, da bi bilo marsikomu bolje tam kot pri starših, vendar to tudi ni način, da jih vse pozapremo, če se ne obnašajo pridno... Kot je napisala mamamia primer, se da tudi drugače... in kot so mariskateri napisali, se je včasih treba postavit zase... In to je del odraščanja, da se to naučimo, kdo pa nas bo, če ne taki bedaki... Sama sem bila pridna odličnjakinja, pa še šolo sem 1x zamenjala vmes, ker smo se preselili in prišleki navadno niso najbolj dobrodošli... In so mi seveda - hja - težili na vse mogoče načine. Tako sem zamenjala razred in v drugem razredu je bilo neprimerno boljše. To je recimo en način. Vendar pa je bilo še bolj pomembno to, da sem se naučila drugače reagirat, se postavit zase (prej se mi ni bilo treba, ker sem se v prejšnji OŠ zelo dobro razumela s sošolci) in ker sem se, so mi potem dali mir, čeprav sem bila precej manjša. Ampak tudi glava je del obrambe, ne samo telo... Drugi primer pa je še iz prve OŠ, kjer smo imeli enega takega "motenega" otroka, učiteljica ga je silila, da je pred poukom vzel tablete za pomirjanje, ki mu jih je predpisala psihologinja, ker naj bi bil hiperaktiven, če jih ni prej vzel, jih je moral pred celim razredom, totalna sramota zanj, vsi so ga privoščljivo gledali, grozno se je moral počutit! Mislim, pedagogi pa taki! Če ga že silijo s tabletami, naj ga vsaj diskretno! Nihče ga ni maral, ker je bil pač razredni pretepač, ves čas je delal zgago, ves čas bi se tepel, učiteljice so mu popuščale, da je dobil tisto 2ko, ker so vedele, kako ima doma in da jih bo za cvek verjetno spet fasal, pa ker nobena ni hotela bit tista, zaradi katere bi cepnil razred... Doma je oče pil in ga pretepal, česar jaz takrat seveda nisem vedela, to so mi povedali kasneje... No, ta dečko je enkrat kar tako iz ničega napadel eno od najbolj mirnih punc v razredu in jo začel brcat v trebuh. Meni je padel mrak na oči in sem se stepla z njim (tega, da kdo pucno brca v rodila nisem nikoli mogla mirno gledat...) Cel razred je navijal zame, bila sva precej izenačena, saj se je on znal tepst, jaz pa ne, vendar pa sem bila jaz razbesnjena do konca, on ap ne; ločila naju je razredničarka, ukora ali česarkoli nisva dobila. No, ta dečko je kasneje sedel zraven mene. Jaz sem si želela sedet zraven svoje najboljše prijateljice in takrat je bilo edinkrat, da je moja mami šla na roditeljski sestanek in prosila učiteljico, če me lahko presede. Ta ji je razložila, da je fant veliko bolj miren, če sedi zraven mene in vsaj malo sledi pouku... Res sem mu ves čas prigovarjala, daj, Bojan, napiši naslov, daj vzemi kuli (ga nimam, ok, pa vzemi mojega, tukaj,...), daj nariši ta trikotnik, itd... In je rekla mami, da naj me prosi, če lahko še malo zdržim zraven njega... Mami mi je vse skup razložila tako kot je bilo in mi ni bilo več tako težko sedet zraven njega, tudi tisti razred je kar ok naredil... Naslednje leto sem se prešolala, po 1 mesecu je on letel iz OŠ v posebno šolo... mogoče je to bilo naključje, verjetno pa ne... meni ga je škoda, še zdaj... kaj sem hotela s tem povedat? - da si včasih njihovo spoštovanje dejansko dobiš z uporom, ni važno ali zmagaš ali ne, važno je, da se jim upreš, saj že to, da borba traja in da niso samo oni tisti, ki talajo batine, že to je dovolj, da jim je situacija neprijetna in se ne spravljajo več na točno ta osebek... - da lahko pomagaš takemu otroku samo, če te spoštuje - da je takih otrok vseeno škoda - da tablete in posebne šole niso rešitev, treba je rešit bistvo problema (nasilne starše alkoholike v tem primeru), tega se pa večini psihologinjam in sociologinjam, kar sem jih jaz spoznala, ni dalo... - da se da stvari rešit tudi drugače, z malo empatije in zrelosti... Ne vem, kaj mislite vi, jaz tega fanta res nisem marala najprej, tudi potem mi ni bil ravno ljub, vendar pa mi ni bilo vseeno zanj... Ne zdi se mi fer, da bi bil 10letni otrok kaznovan zato, ker so njegovi starši kreteni... Saj si jih ni sam zbral! Gotovo bi bil čisto drugačen pri mojih starših... Pač ni imel sreče... Zakaj bi morali normalni pridni otroci prenašat izpade motenih, nenormalnih, zoprnih, nasilnih otrok? Hm, moj odgovor mojemu otroku bi bil: zato, ker imaš ti to srečo, da si se rodila nama, ki te ne pretepava, ki te imava rada in se lahko na naju vedno zaneseš, oni pa tega nimajo, vseeno pa to rabijo in ne znajo drugače pokazat kot tako, kot so to videli doma... Niso srečni in tvoje modrice bojo zginile v roku enega tedna, on bo medtem imel 10 novih... To ne pomeni, da se mu kar pustiš pretepat, če te kdo udari, udari nazaj, odločno in močno, ampak vsaj veš, da svet ni nefer... Svoje ugodje plačamo s tem, da ne pozapremo vseh, ki nam mogoče grenijo življenje, ampak jim poizkušamo pomagati... In potem imamo vsi skupaj nekaj več od življenja... Ni to enostavno in zahteva precej odpovedovanja, pa vendar, če zdaj pogledam nazaj... Se mi zdi to, da sem sedela zraven tistega fanta celo leto ena najboljši stvari, ki sem jih sploh naredila v OŠ, pa sem hodila na milijon krožkov, igrala 2 inštrumenta, mela polno zanimanj in mi je vse šlo... Ampak da bi rekla, da je kaka velika razlika ali sem tu ali ne, je pa ta po moje bila pri njem največja... Veri Sporočilo je spremenil(a) Veri dne 20. maj 2007 00:33:07