Šola

4. maj 2007 8:11

Tatjana in leni1, verjamem da je večina del danes težkih, učitelje sem tukaj predvsem izpostavila, ker vsak vidi njihov kratki dnevni delovnik, ne ve pa psihičnih pritiskov, spopadanja s starši itd...ker so se pač na prejšnjih straneh malce spotaknili ob njihovo delo. Danes skoraj da vsak delodajalec zahteva od delavca maximum, v šolstvu pa je ta zahtevnost pač drugače vidna - bolj prekrita, a vem iz lastnih izkušenj da je kruto. p

4. maj 2007 8:28

Ma,kakor koli že,jaz pravkar držim pesti za hčerko,ki se že poti ob resevanju testov za eksterce.Danes je na vrsti slovenščina. Naj vsak dan bo s soncem obsijan

4. maj 2007 8:43

Marjetka cvetka - eto še moje pesti za hčerko, pa srečno potem naprej na SŠ

4. maj 2007 8:59

Veste kaj, vsako delo je lahko cenit tako na oko, ko pa ga bližje spoznaš pa vidiš da vselej ni tako enostavno. Povsod so minusi in plusi. In vsako delo je častno.  marelica

4. maj 2007 9:27

Morda je ena sama razlika med državnimi uslužbenci in zaposlenimi v gospodarstvu: državni uslužbenci dobijo plačo vsak mesec - kakršna je, je, ampak zanesljivo pride. Tisti v gospodarstvu pa nikdar ne vedo, ali bo ali ne.

 

Kot je rekla amrelica, vsako delo je častno. VČasih je celov eljalo, da delu čast in oblast. Danes pa niti časti ni več za zaposlene, glede na to, v kakšnih razmerah nekateri delajo.

 

Mamamia

mamamia

4. maj 2007 10:09

Se prav vedno čudim kako se "razjetite" pri nekaterih temah,ampak, če gre učiteljica ob 7.30 od doma in je doma ob 13h-zakaj pa ne gre v službo ob 7-15h in naj v šoli piše priprave,(jaz moram doma delati-študirati za službo)gre 27.6.do 20.8.na morje, plus vse počitnice, da ne omenjam plač- najbolj smešno pa da gre na vrt in napuli petršilj ko išče korenje...pa ni to edina učiteljica ki jo poznam, jih je kar nekaj-verjamem da ni lahko delo, vendar pri vsakem delu se najde nekdo, ki te "zajebava u glavo" (da se boste še malo "razkurili")

4. maj 2007 10:13

Sicer pa, če se komu zdi učiteljsko delo lahko  izvoli doštudirati in gre učiti v šolo. Pa bo imel velkoooooo "prostih dni" in nobenega dela, pa še "fajn" plačo bo vlekel.

Jaz vem, da ga ni denarja, da grem učit v šolo, če se samo spomnim kaj smo mi "počeli" z nekaterimi učitelji - cami.  Morajo res imeti "konjske" živce. Zato  za njih.

jade

4. maj 2007 10:16

Podcenejevanje kakršnegakoli poklica, ki ni ravno tvoj, sploh pa razmer, ki jih ne poznaš, je odraz popolnega telebanstva.

Prepričana sem, da so v tem času vse službe naporne. Izpostavila bom razmere v gospodarstvu, saj ne poznam prosvete: v poprečju zelo nizke plače, ki zamujajo, regresi izplačani v bonih, nenehano preštevanje in posledično DEJANSKO odpuščanje, spremembe delovnika, neplačane in nedovljene nadure, bi izčrpavajo delavce. Neurejeni medsebojni odnosi, ki izvirajo iz rivalitetnih odnosov in menjave vodilnih kadrov, nizka čustvena inteligenca srednjega menedžmenta. Dejstvo je, da so delavci za nizko in negotovo plačo izkoriščani do nerazumenih mej in ustrahovani. Delavca je mogoče vsak trenutek odpustiti in zatoi ni treba spreminjati nobene zakonodaje. Zaradi strahu pred menjavo vodstva, zaradi privatizacije in zaradi menjave politične klime, je poglavitni uspeh menežerjev, če odpuščajo delavce, če se jih delavci bojijo, če se lahko nekaznovano osebno znašajo nad delavci. Ob tem mislim na osebne žalitve, jemanje osnovnega človeškega dostojanstva, spolno nasilje in mobbing. Zaposlitev za določen čas je pravilo, pojavile so se celo zaposlovalne agencije, ki služijo na razliki med plačo delavca in strošku, ki ga je pripravljen plačati delodajalec. Redno zaposlitev ogrožajo: delavci na črno, študentje na celomesečnem ali celo celoletnem študentskem delu. Želja reformistov ( izjava Sama Miliča), da mora biti zakondaja taka, da ko delavcu delodajalecu ne prinaša profita zaradi starosti ali bolezni, da mora imet delodajalec i možnost, da ga brez pojasnila odpusti in da na naj zanj poskrbi država !!!!!! Delavci so v bolniškem staležu  tudi zaradi izčrpanosti, bolezni, ki so zaradi prekomerne obremenitve pogostejše ( gibala in skelet), da čuvajo otroke, ker zanje javne službe ne poskrbijo. Večina delavcev gre v bolniško šele v skrajni sili, ko je za zdravljenje potrebno veliko več časa.

Prepričana sem, da bi morale vse javne službe v delovnih dneh poslovati normalno. Tudi šole, saj se pač leto razdeli na proste in šolobvezne dni. Je pa zanimivo, da marskikdo od staršev v teh dneh ne ve, kam naj z otrokom, ker so nekaj vrtcev kar zaprli. Tudi mi je jasno, da v javnih ustanovah v času počitnic ni mogoče ničesar vsega  postoriti, ker pač nekdo manjka. Na sodni obravnavi in sicer 19.12.2006 in 14.4.2007. je sodnica na Delovem sodiišču  narok prestavila za dva meseca, ker je upoštevala praznike, ki so po njenem izračunu trajali vsakič 10 dni in imajo ljudje pravico ,da jih izkuristijo. Pri tem ni tako nepomembno,da postopek  o obstoju delovnega razmerja traja že od 9.11.1995 ( ne, ni pomota).

Imam sosedo, ki uči na OŠ razredni pouk. Vsak dan prinese kosilo po šolski subvencionirani ceni in to toliko, da se za ceno dveh najedo štirje. Približno od 13.10. Kosila ne kuha. Šolsko leto konča vselej že v juniju, tam okoli 24.8. avgusta pa gre na prvo konferenco. Potem cele počitnice tarna, da je sita kuhanja kosila. Vidim, koliko dni je doma med počitnicami. In lahko mi verjamete, da si želim imeti točno tako službo.

 

Pred kratkim sem na zdravstvenem zavodu urejala nujno zadevo glede zavarovanja. Ker sem nekje pozabila dežnik ,sem se vrnila. Na hodniku so imeli ugasnjene luči, pri drugih vhodnih vratih postavljeno poprek reklamno tablo, ki je ovirala dostop do pisarn. Do konca petkovega delovnika je manjkalo še 36 minut. No, vrat si niso upali zakleniti. Če bi bila zaklenjena, bi že naredila rusvaj. Zaposlenci so sedeli za mizo in očitno nekaj proslavljali. Kaj pa tisti, ki njihovega delovnika ne poznajo.Ne bi upali niti vstopiti. Iz izkušenj vem, da niso pripravljeni niti minute dela s strankami opraviti izven njihovega časa dela za stranke.

Danes ne bom pisala o martonskih polpolnoma zasebnih pogovorih po telefonu, nenehnem zvonenju mobilcev med delom s stranko, ki sem jih doživela, medtem ko  sem čakala sredi pisarne, ali pa pred vrati. Pravzaprav ni izjem, pa mi lahko verjate,da odprem kar precej vrat. Včasih me ima, da bi najraje kričala. Ne trdim, da so vsi taki, jaz jih pač srečujem tudi to  in to je moja izkušnja.

 

Zato verjamem, da  delavci, ki delajo v omenjenih pogojih v gospodarstvu ob primerjavi z negospodarstvom , ocenjujejo pogoje dela v negospodarstvu kot boljše. Samo  še ocvirk: stroški dnevnic  v gospodarstvu so nižij od stroškov dnevnic v negospodarstvu. Že od nekdaj  

 

 

 

 

 

Frina

4. maj 2007 11:05

Eto, pravkar mi je na mail prišlo lepo sporočilo (hvala Anamariji), žal ga ne morem dati gor, ko je pss. Morda uspem copy paste: Profesorice... “Ne obremenjuj se zaradi tega, ker ne moreš dati svojim otrokom vedno vse najboljše... Daj jim najboljše - sebe.” Nekega dne je šla Ana urejat dokumente na matični urad. Ko se jo vprašali, kaj je njeno delo, je oklevala. Ni vedela, kam naj se uvrsti. Zaposlen za okencem je vztrajal: “Ali imate sploh delo?” “Seveda imam delo,” je vzkliknila Ana. “Mama sem.” “Tega ne uvrščamo med delo. Zapisal bom gospodinja,” je hladno zaključil uradnik. Anina prijateljica Julija je izvedela za ta dogodek in dolgo razmišljala o tem. Kmalu se je znašla v enaki situaciji. Oseba, ki jo je sprejela, je bila sposobna uradnica, ki ji je veliko pomenila kariera. Obrazec je izgledal dolg, zelo dolg, brez konca. Prvo vprašanje je bilo: “S katerim poslom se ukvarjate?" Julija je malo pomislila in, ne da bi niti sama dobro vedela, odgovorila: “Profesorica razvoja otrok in človeških odnosov sem.” Uradnica je čudno pogledala in Julija je morala počasi ponoviti in poudariti pomembnejše besede. Ko je bilo vse zapisano, si je zaposlena drznila vprašati: “Lahko vprašam, s čim se pravzaprav ukvarjate?" Vprašanje ni Julije ne zbegalo niti razburilo. Z mirnim glasom in čisto sproščena je razložila: “Razvijam dolgoročni program znotraj in izven doma.” Misleč na svojo družino je nadaljevala: “Odgovorna sem za prav posebno ekipo. Izpeljati moram štiri projekte. Moje delo je ekskluzivno predajanje. Moja prisotnost je potrebna 14 ur dnevno, včasih tudi 24.” Po opisu svojih odgovornosti je Julija v glasu uradnice zaznala spoštovanje, ko je le-ta nadaljevala s postavljanjem vprašanj. Ko se je Julija vrnila domov, jo je sprejela njena ekipa: hčerke stare 13, 7 in 3 leta. Ko se je vzpenjala v zgornje nadstropje, je zaslišala najmlajši projekt, sinčka starega 6 mesecev, ki je preizkušal novo tonaliteto svojega glasu. Srečna je Julija vzela sinčka v naročje in pomislila na radosti materinstva in odgovornosti, ki jih prinaša. In razdajanju, ki mu ni konca... “Mama, kje so moji čevlji? Mi lahko pomagaš narediti domačo nalogo? Mama, dojenček ne neha jokati. Me prideš iskat v šolo? Boš prišla na moj plesni nastop? Mi boš kupila...? Boli me trebuh... Mama,...” Sedla je na posteljo misleč: “Če sem jaz profesorica razvoja otrok in človeških odnosov, kaj sta potem babici?" Kmalu je tudi zanju našla naziv: Magistri razvoja otrok in človeških odnosov. Prababici: Doktorici. Teta: Profesorica - asistentka. In vse ženske, mame, soproge in prijateljice: profesorice umetnosti NAREDITI ŽIVLJENJE BOLJŠE. V svetu, kjer se pripisuje “titulam” tako velik pomen in kjer so specializacije velik izziv, postanimo specialistke umetnosti, ki ji je ime LJUBEZEN. S pošiljanjem tega, ti sporočam,... da sem se spomnila nate in upam, da se ob branju teh vrstic počutiš... Posebno, edinstveno, enkratno...Da se zavedaš, koliko si vredna!Danes... Jutri...Vedno!!!

4. maj 2007 22:55

Majamarko, zelo lepo. Atina