Smeh v kuhinji ni greh

Od hudiča, ni kaj.

Prvo kar mi pade na misel je pecivo, ko sem namesto 4 dag moke, dodala 40 dag. Saj ne vem kam je to šlo?

Je še dosti podobnosti.

Aha... naj moža "zatožim", včeraj se za mizo pogovarjal z vnukinjo, ko sta jedla palačinke. Krenil je z žlico marmelade mazat po krožniku.

Dobro si to in resnično napisala, Mamamia, itak se čisto vsaki gospodinji in gospodinjcu, da ne bom delala krivice, naredijo v kuhinji takšne in drugačne nezgode, ko jih najmanj pričakuješ. No, meni se je zgodilo pred leti, ze tako nisem imela veselja do peke, samo potico sem spekla dvakrat letno, pa še to z veliko muko in s kepo v zelodcu. Pripravila sem si vse sestavine, ko sem hotela začeti gnesti, ni šlo in ni šlo, poklicala sem moza in ga vprašala , kaj naj naredim, vprašal me je, če sem delala vse po receptu-stalnem, kot vedno in zakaj je potem na pultu prazna kilogramska vrečka moke-namesto pol kg, sem stresla celo kilo, če bi bila vešča peke, bi se seveda dalo rešiti, tako pa je šlo vse v kanto. Da ne govorim, kolikokrat se je tudi zgodilo, da so na pultu ostale namočene rozine, potica pa ze v pečici. Na začetku, ko sem spoznala Kulinariko , sem se spravila delati rulado, vendar nisem dala peči na peki papir, pač pa sem namazala pekač, pa še to verjetno ne dovolj. Ko je bilo testo pečeno, se itak ni dalo zvijati, kako le, pa še prijelo se je na pekač. Ker sem imela ze pripravljeno vanilijevo kremo, sem nato testo kar nalomila in nanj namazala kremo, da ni romalo v smeti. No, lani sem delala drugo rundo krofe, v kuhinjo je prišel moz in mi svetoval, da naj dam v testo nekaj domačega zganja, namesto ruma. Verjetno sem bila preveč radodarna, kajti krofi so bili katastrofa-ze ko sem delala kuglice, se mi je zdelo, da nekaj ni v redu, ko sem jih dala vzhajati,so mi po dobri uri čisto malo vzhajali, dala sem jih cvreti, vendar pa so bili zbiti in neukusni. Očitno zganje ni isto, kot rum, zato sem takrat za neuspeh krivila moza, ki pa mi je rekel, da krivda ni njegova, kaj pa sem ga poslušala, itak bi morala narediti po svoje, saj sem jaz gospodinja in ne on, ki se na kuhanje ne spozna. Mislim, da je ni gospodinje, ki se ji v zivljenju ne bi pripetila kakšna neljuba nezgoda, tista, ki pravi, da ne, sem trdno prepričana, da ne peče in kuha veliko, oz. nič.

To je življenje, tisto pravo,

Žal smo prišli do faze, ko hočemo biti "naj" vsepovsod.... in za vsako ceno. V resnici postajamo (smo) revnejši kot so bili naši predniki sto let nazaj.

Odlično napisano, čestitke!

Moje polomije v kuhinji.....joj prejoj...preveč jih je za to stran... ;-)

Super Mamamia, ti si res odlična kuharica, a tudi najboljšim se zgodi. Saj račka bi bila odlična, če se ne bi pustila zapeljati dedku Mrazu, pa še kakšne nepričakovane okoliščine delujejo bolj kot neznanje. Meni se je včasih pogosteje dogajalo, da se mi je kaj zažgalo, ker sem zraven delala še ene pet stvari. Potem sem se pa nekega dne odločila, da ko kuham ali pečem ni drugih opravil. In se mi to ne dogaja več, preveč zamudno in zoprno je, ko sem morala očistiti posodo, znova rezati čebulo, česen. Zdaj stojim zraven štedilnika ali pa v njegovi bližini z možgani prisotna. Res je, kdor kuha, se mu tudi ponesreči, saj je dovolj, da okus ni tisto, kar si si želel.

Naor: "Meni se je včasih pogosteje dogajalo, da se mi je kaj zažgalo, ker sem zraven delala še ene pet stvari. Potem sem se pa nekega dne odločila, da ko kuham ali pečem ni drugih opravil"

Enako! Pa kljub vsemu pride sem in tja do "nepredvidenih dogodkov", ko recimo recept preberem prehitro in površno, ko delam kaj na pamet. Ponavadi se le da nekako rešiti, najbolj pa mi je v spominu ostala pizza brez kvasa, katere smo se vsi veselili že cel teden vnaprej. Najprej testo po gnetenju ni in ni hotelo vzhajati. Ah, malo star kvas, bo že kasneje sem se tolažila in testo razpotegnila po pekaču. Obložila s samimi dobrotami in čakala več kot pol ure, pa nikakor gor. Ura kosila se je bližala, vržem kljub vsemu pizzo v pečico, pečena je izgledala prav lepo, le testo je bilo nekam nizko. Nič hudega, si rečem, saj je v marsikateri pizzeriji tudi tako. Razrežem in dam na mizo ... ajoj! Postrgali smo nadev, testo je ostalo za podplate. Pozabljeno kocko kvasa smo odkrili šele pri pomivanju posode.

Kakšne zažgane drobtine na maslu ali mleko čez rob posode, če mi kaj na hitro odvrne pozornost so pa kar pogost pojav.

Mamamia: sliko tvojih krofov sem pokazala sinu in so mu bili silno všeč. Skoraj povsem identični so bili namreč njegovim, ko jih je prvič delal brez mojega nadzorstva. Ker jih ni uspel pravočasno narediti, je testo v posodi 5x nazaj sklofal in namesto ob treh popoldne cvrl ob devetih zvečer.

Da se še jaz pohvalimo z mojimi ocvrtimi lignji! Trdi ko kamen! Da bi bili lepo pečeni sem jih predolgo cvrla.Lepo servirala, ampak lignji kamen!.No smo poglodali kolker se je dalo.

Mamamia, prelepo napisan blog in poln resnice. Kljub kuhinjski kilometrini, se mi pehi in uspehi dogajajo.

Se je pa en dogodek zarezal v moj spomin in mi vedno izvabi ogromen nasmeh, ko se spomnem.

Moj srednji sin se zelo rad suče po kuhinji. Rad kuha in peče. En dan je pripravil maso za palaćinke. Moja hčera je pa komaj shodila in je racala okrog njega. Sin se je za sekund obrnil stran, hčera je pa zagrabila skledo z maso za palačinke.... Naenkrat je izgledala kot mali duhec. Maso za palačinke si je zlila na glavo, samo učke so se ji videle. Masa je z nje kapljala na vse strani, vsi smo je samo gledali. Še ona je bila zmedena in ni vedela kaj se je zgodilo. Po prvotnem šoku sem je oblečeno nesla pod tuš, sin je pa naredil novo maso.

Enkrat so si otroci za kosilo zaželeli za prilogo pečen krompir iz pečice, mi smo imeli nekaj drugega. Ko smo kosilo pojedli sem se spomnila da je krompir še vedno v pečici.... Krompir - oglje je romal v smeti, z pekačom vred.

In še je teh biserčkov o katerih bi celi dan pisala, pa nimam časa. Mogoče še kdaj kaj pripišem....

res je, smeha ni nikoli preveč, četudi (ali še bolje) na svoj račun.

Tudi pri meni je oglena hrana občasno na jedilniku, pa kaj, kruh in sir sta vedno na zalogi. Potica, ki bi zlahka pustila luknjo v zidu, tudi, da o kruhu ne govorim.

Si pa še vedno za največji "uspeh" ​štejem govejo juho​, skuhano na posebno željo gostje (doma je ne sme kuhati, baje nekomu preveč smrdi).

Lonec s prvovrstnimi sestavinami je bil na štedilniku. Med pripravo ostale hrane za družaben večer sem dobila nepričakovan obisk, klepetu ne konca ne kraja, vmes je kot po maslu tekla kuha in peka ostale hrane, ob odhodu prijateljice me prime panika, pozabila sem zmanjšati ogenj pod juho! Brez potrebe, plina nisem niti prižgala. No, ja, bo pa najprej glavna jed, pa potem juha, kje pa piše, da je to prepovedano. Tudi družba se je s tem strinjala, le gostja, zaradi katere je bila juha sploh na jedilniku, je bila že malce neučakana. Glavna jed odlična, sladica v hladilniku, čas je za juho. Samo še precedim jo, zakuha je že pripravljena. Pa sem jo, brez posode pod cedilom, direkt v korito in odtok. Še gledala sem, kako odteka, potem pa...ah, kaj bi pravila, najprej krik, potem horunski smeh in vseh šest se nas je smeje se drenjalo ob koritu, ki je prelestno dišal po goveji juhi. Esihflajš je bil pa dober, ja

lp

Tako je, mzm, ko se ti zaradi enega prijetnega klepeta ves sistem poruši ... Je pa res znalo biti zanimivo, to gledanje v korito, kako juhica lepo odteka ... In tisti čudovit občutek, da nič ne moreš!

Evo še dokaz več ,da smo moški bolj pragmatični: ko kuhamo kuhamo takrat nas nič ne vrže iz tira :) to se nam ne more zgoditi in zato smo boljši kuharji kot ženske .

Ojooj solze mi tečejo, ko berem tole od juhe. Tako sem jaz prejšnji teden delala špecle, stiskala iz vrečke špecle in kar čakala, da se vogal odpre (kot se je zgodilo eni članici kulSlo, sem na forumu brala). Resnica, vrečka ni zdržala, cmok je padel v krop pa sem hitro z nožem cikcakala skozi kepo, večerja je bila rešena in lih tako fina. Še zdaj ne vem kako jih bom naslednjič delala hmm. Pa še jih je biserčkov, samo zdaj mi ne pade na misel.. Lepo napisan blog, se priporočam za še kak komentar, je zabavno brat take prigode.

Lp,

Oh, mamamia, super je tale tvoj blog. Ti si vsaj poslikala, jaz pa imam slike samo od lepih izdelkov. Moj prvi poskus pri 14 letih so bile hruške z čokoladnim prelivom. Hruške prav kuhane, ampak zakaj me ni nihče podučil, da moram čokolado stopiti nad paro ne v posodi. Rezultat zažgana čokolada in jaz in moji prijatelji so vsi bruhali. Druga zelo hecna zadeva je bila, da sem pozimi okrašeno torto odnesla na balkon in ker je bila preveč mokra je spolzela s pladnja in padla na volnena tla. Sem jo lepo pobrala, kar je bilo cele in gostje so jo celo z užitkom pospravili. Da ne omenim, da sem dobila pregrešno drag stekleni pladenj za torte, slaščice od drage prijateljice in jaz koza, dam vročo torto na ta pladenj in samo čez par minut zaslišim resk- počil je na pol. Tudi paradižnikova omaka je bila sladka namesto slana. Kdo ve zakaj.?..Ampak, če se ozrem nazaj, nekaj se je zgodilo hzaradi premalo izkušenj, veliko pa zaradi hitenja ali obiskov, telefona, pogovorov...Najbolj mi takrat pomaga ura, da odzvoni, ko je potrebno ugasnit pečico, izklopit štedilnik...Sem potem čisto mirna, če delam kaj drugega. Bolj me jezi, če sprobavam kaj novega, pa se lovim. Tako , kot so mi mamamia ob tvojih brizganih piškotih najprej vse vrečke za brizgane piškote raznesle, da sem zlomila brizgalko, da ne rečem, kako so me roke bolele ( po moje sem dala preveč čokolade) ...in evo letos končno nabavila velike nastavke, vrečko...zapravila več kot bi jih kupila v slaščičarni....

Točno, Trixi, ta ura na štedilniku je res zlatega denarja vredna, ampak-----, če jo takoj ugasneš, ko zvoni, ker drugače je brez veze, se ti zgodi zaradi tega tudi prepečen kruh.

No, me ženske zlahka priznavamo svoje kikse v kuhinji, da naš cenjeni kolega hedonist lahko tudi na tem forumu upravičeno meni, da so moški boljši kuharji kot ženske. Saj, kaj tako popolnega, kot je sam, težko najdemo ...

Mopsika, a pa da ura zataji....

Mamamia to o hedonistu pa ne bo držalo, zadnjič je odkrito priznal, da mu keksi ne ležijo. Tako na oko bi rekla, da je ziheraš in se loti preverjenih zadev, da vse tako, kot je prav. Včasih pa tudi malo sprobava, pa se jezi ha ha....

Zdravo mamamia, zelo korajžno od tebe da takole deliš z nami tudi ne-perfektno, 'človeško' plat! Mislim, da se zaradi vseh teh novih kuharskih oddaj in knjig na kuhanje gleda vse preveč perfekcionistično. Seveda ga ni večjega zadovoljstva od lepo uspele jedi, vendar se manj uspelih podvigov noben kuhar ne bi smel sramovati ali se istovetiti z njimi :)

Kar pa se krofov tiče, taki bolj zbiti pa skuštrani pridejo moji noni takrat, ko odrezke že prevečkrat zamesi in spet razvalja ... menda pomaga, če pustiš testo še malo počivati, nismo pa še preizkusili ;)

Ahahah, mzm, kolk sem se nasmejala zdaj, ko sem brala, kako si juho zlila v korito.

Super tema, mamamia. Jaz mam tako grdo navado, da velikokrat, ko mam goste, kaj novega sprobavam, pa se mi ponesreči. Izuči me pa ne, da se tega ne dela.

ema82,zanimivo tole o sprobavanju novega, ko pridejo gosti. Jaz za goste vedno pripravljam nekaj, kar še nisem delala, in vedno mi uspe. Meni se ponesrečijo ponovni poskusi, verjetno tudi zato, ker včasih poskušam kaj po svoje, pa vedno ne uspe

Spomnim se kuhanja mleka, navadnega domačega kravjega mleka. Mož in moj oče sta klepetala zunaj na hodniku in mene je firbec nesel zraven klepetat. Čez čas je oče pripomnil, da voha, da je nekje mleko prekipelo.

"Kar k mami poglej, jaz nimam nič na štedilniku!" Se nisem pustila pregovoriti. A vonj je bil vedno močnejši, tako, da sem vseeno odšla pogledat na svoj štedilnik. O, groza,lonec je bil že rdeč od vročine, prostor poln dima.

V trenutku sem odprla oknno, s cunjo zagrabila lonec in ga vrgla ven v sneg. Šele, ko je lonec že letel po zraku, me je spreletelo, kaj če je kdo spodaj pod oknom?

Nič takega ni bilo, samo vso posodo, prt in zavese je bilo treba oprati in kuhinjo prebeliti.

O hvala mamaia, da si tole podelila z nami. Menim, da se je marsikateri gospodinji odvalil kamen od srca in ima sedaj za tolažbo tvoje pisanje. Sem se pa nasmejala tako blogu kot tudi komentarjem in potolažila.

Ampak če nič ne delaš, pač ne moreš nič zgrešiti oz. nič zažgati - tako to je.

No, tudi mi smo že na veliko čistili, zračili, na novo kupili in podobno. Saj, tudi od tega, morajo živeti trgovine.