Smeh v kuhinji ni greh

Kako čudovita torta. Tako lepo zapečena skorjica na raci, goi ali svinjskih rebrih.. Krofi se kar topijo v ustih, obroč je, kot bi ga s šestilom narisal. Šarlota se ravno prav trese na krožniku, testo za šaumrole je ravno prav pečeno, da bo prijetno zahrustalo, ko ugriznemo. Skratka, uspeh za uspehom.

Vzbujamo občudovanje in žanjemo hvalo od jedcev na vseh koncih, od tistih pri mizi kot pri tistih, ki se jim po internetu pohvalimo, kaj nam je uspelo. Pa je res vedno vse tako idealno? Se nikomur nikdar nič ne ponesreči? Seveda se. Kdor pravi, da se mu ne, ima neverjetno srečo ali pa skriva smolo kot kača noge.

Meni se velikokrat kaj ponesreči. Zrezek je trd kot podplat, celo iz kosa pljučne mi je uspelo speči biftek, ki je bil suh in vlaknast. Moja smola s palačinkami je doma že legendarna, od desetih poskusov v osmih rata šmorn, v enem gre vse skupaj v smeti, ker nihče ne more popraviti testa, v enem primeru pa mi celo uspe.

Prežgan pomfrit? Vsekakor, zgodilo se je že. V želji, da se ravno prav zapeče. No, pa se kaj zgodi. Se zamotim s klepetom, nekaj minut mine in krompirček je namesto zlate barve v bolj temno rjavih odtenkih. Pač malo grenkobe.

Zdajle tu kar tako stresam majhne smole, ki so se mi zgodile v kuhinji. Težko bi se odločila za moj največji tovrstni dosežek, konkurenca je huda.

Je morda to letošnja račka, namenjena za božično večerjo? Tako lepo se je pekla v pečici, na zmerni temperaturi. Vse je bilo natanko tako, kot mora biti. Lepo se je pekla, vmes sem jo zalivala. Potem sem zvišala temperaturo v pečici na maksimum, 275 stopinj, da bi kožica postala rjava in predvsem hrustljava. No, v tem je pozvonilo, da je Dedek Mraz pod smrečico nastavil darila, in smo šli. Pa razvili darila, povedali drug drugemu, kaj je kdo dobil se zahvalili Dedku Mrazu in deset, petnajst minut je minilo. Gremo večerjat. Mož odpre kuhinjo in reče, da mu nekaj smrdi po zažganem. Ajoj, raca.

Namesto soka od pečenja zoglenela zelenjava in črna maščoba, koža na raci črna. Rešujemo, kar se je rešiti dalo. Odstranimo kožo, rešimo nekaj mesa. Suho kot slama.

Na srečo sem delala še pomarančno omako in smo nekaj kosov celo pojedli. A na srečo se je v spodnji kuhinji, pri tašči, pekel puran, večerja je bila rešena.

Huda konkurenca tej zažgani raci so moji krofi. Delam po preizkušenih receptih, testo lepo vzhaja, ampak še zdaj ne vem, kaj gre včasih narobe. Že ko vzhajajo se v testu pojavijo zareze, ponovno oblikujem kroglico, se trudim ... Olje ima ravno pravo temperaturo, a seveda gre vse narobe. Namesto lepega, vzorčnega krofa nastaja neka krogla z brazdami, o obroču ne duha ne sluha, le tu in tam ima kak krof nekaj obroču podobnega.

Okus je sicer ok, seveda tistih, ki niso pretemni, oblika je včasih celo podobna žabi z razprtimi usti (ker se krof na eni strani razpre), testo pa zna biti tako trdo, da če bi ga komu v glavo vrgla, bi bil hudo poškodovan. Ali vsaj z buško.

Ob tem so popokani trakovi po vrhu jabolčne pite še najmanj, zaradi česar bi se človek sekiral, kajne? Smo že lepše naredili, ni kaj, tole pripenjam vsem mladim kuharicam na znanje, da je večinoma tisto, kar ni lepo na pogled, lahko zelo, zelo dobro.

 Evo lepše izvedbe:

Ko smo že pri sladicah, imam eno staro in eno novo smešno zgodbo. Starejša se nanaša na meni tako ljubo šarloto. Ne tisto z rezinami rolade in kremo s smetano, pač na tisto legendarno, ki je nastala nekje v okolici Maribora in smo tukaj vsi nori nanjo. Tribarvna je, dela se z želatino, ki rahlo jajčno kremo toliko drži skupaj, da se sladica ravno prav trese. V kremi pa koščki biskvita in sadja ter orehov. Nekaj čudovitega je ta šarlota, sploh lepo zvrnjena iz modelčkov.

Trije moji poskusi so končali v smeteh, potem pa se mi je le posrečila. In ponosna sama nase jo sklenem pripraviti za eno naših srečanj Večerja za šest. Tule so podobe, kako je bila izpadla, na koncu smo jo jedle iz kozarca ...

Takšna je bila videti, ko sem jo zvrnila iz modela:

Še model:

Res, ponosna sama nase. Od takrat je nisem več delala. Mi je nočna mora postala, kot palačinke.

Ob takšnih nesrečah nič čudnega, da me sploh ne vrže iz tira taka malenkost, kot je da ti v natehtano moko iz omarice nad posodo direkt v moko pade tista plastična reč za scejanje limone. Moka po elementu, po tleh ... saj vemo, kako prah leti naokoli.

Ali če po tleh pade ravno prav kuhan, čisto puhast, basmati riž, na katerega čaka omizje, pred katerimi se lepo kadi iz posode s piščančjim ali rakovim curryjem ...

In za dokumentirane nesreče v kuhinji še zadnji dosežek. Črne šaumrole.

A na srečo sem nekaj prejšnjih "rund" oziroma pekačev vzela ven pravočasno, in je nastalo tole:

Fotografija je simbolična. V smislu da ima vse srečen konec, tudi kuharske smole, nesreče in druge nadloge, ki nas spremljajo v kuhinji.

O tem, da včasih zgrešimo z okusom in domači potem prosijo, da tega ne bi bilo več nikdar na krožniku, v tej temi ne bom razpredala. Smo se vsi že kdaj zmrdovali.

Tako. Vrgla sem rokavico. Kakšne smole se pa vam dogajajo?