Kosilo "chiuaua royal express"

Moja priljubljena hitrostna varijanta, ki se je nisem sramoval postreči niti britanski kraljici, ko se je sestradana in onemogla znašla na mojem pragu in prosila jesti;

Radič vitlof ali trevisiano extra splaknem, osušim, prerežem po dolgem, popečem z obeh strani na olivcu, posolim in rahlo popopram  s sveže mleti pisanim poprom. Med tem ko se pokrit še malo duši, da se zmehča, pristavim vodo in jo solim za žlikrofe (kupljeni idrijski so top).

Ko je radič pečen, ga z lopatko preložim na krožnik in pokrijem s toplo pokrovko. 

Odvečno tekočino iz ponve odlijem in jo še vročo le obrišem z dvojno vpojno (papirnat servet). Dam nazaj na štedilnik, dodam rezino masla, ko se stopi in speni vržem gor za mezinec debele zrezke pljučne.

Med tem v zdaj že vrelo vodo stresem žlikrofe, ki se bodo kuhali prav toliko časa kot se bo pekla pljučna, cca 3 minute. Pljučne zrezke namenoma vzamem tanjše, da se hitreje spečejo, seveda na dokaj močnem ognju.

Ko so medium pečeni jih dam na krožnike in posolim (vedno na koncu), dodam pečen radič, odcejene žlikrofe pa še na hitro povaljam v maslu in soku od pljučne v ponvi in priložim. Fertik.

Zraven obvezno kozarec (podhlajenega) ne pretežkega rdečega vina (cabernet sauvignon ali modri pinot,..).

Elizabeta mi je vidno ojačana rekla: "sir, may i say - this was rather delicious!"

Odgovoril sem ponižno: "but ofcourse you may!"