Sobotno pleskanje

Mi zna kdo z antropološkega vidika razložiti fenomen moškega in pleskanja?! V soboto popoldan se namenimo prepleskati vežo + stopnišče. Ni veliko, ampa, da slišite in vidite to parlamentiranje. Nikomur nisem nič storila, vsaj mislim, da ne, da moram poslušati umovanje, zakaj je dobro nevemkakšen trak oviti x okrog nevemčesa. Pa to so priprave kot bi prefarbali najmanj Belo hišo. Pa saj ne sestavlja umetnega satelita. No ja, obnaša se že tako. Ko je vse kolikor toliko zaščiteno, privleče iz kleti vedro barve in zraven tri dipije: oranžnega, rumenega in oker. In umuje, da bi zmešal rumenega in oranžnega. Kaj boš mešal, če že en mesec sitnarim, da hočem imeti oranžne stene?! In to oranžne tipa pomaranče. In začne s farmacevtsko natančnostjo vlivat oranžen dipi v barvo. Oh, pa daj no, zmeči že tole noter, in zmešaj, da začnemo. Ko je barva zmešana, pravi, da sem mora še malo uležati (?) in gre na čik. Potem pa privleče iz kleti vse mogoče čopiče, od tistega za kote, malo manjšega, takšnega za robove, do takšnega za večje površine in "mačka". Pa to je huje kot če sebi spravim delat umetelno frizuro - potrebujem samo fen, večjo in manjšo okroglo krtačo on peno za lase. Ko so vse sestavine pripravljene, odredi delo: "ti boš barvala ob robu in kote!" To pomeni, klečanje na tleh do odrgnjenih kolen in stopanje in sestopanje s stola za to, da 2x potegnem s čopičem. In zakaj vedno, vedno dobim za začetek najmanjši čopič? Še dobro, da ne prinese tistega, ki smo ga uporabljali pri likovnem pouku za risanje brčic in tankih vejic. Seveda mi gleda pod prste in komentira in ko moja potrpežljivost dosega vrelišče ter ko mojega nerganja ni več za poslušati , mi prinese večji čopič. Ok, stvari gredo na bolje, vsaj pod prste mi ne gleda več. In da se razumemo, "mačka" ne smem niti pogledati, kaj šele pomisliti na to, da bi sama pleskala. Po vseh teh letih barvanja in pleskanja še vedno nisem kvalificirana za barvanje z "mačkom"! For God's sake, saj je samo "penzel in farba", ne pa odkrivanje hladne fuzije. Še najbolj hecno pri vsem tem pa je, ko prebarva eno zaplatico stene, stopi korak nazaj in si "strokovno" ogleduje in ocenjuje svoje delo. In pokomentira:" ja,ja je še barva mokra, pa se ne vidi kje dobro prekriva in kje ne!" Pa mi vzame najmanjši čopič in začne s kirurško natančnostjo delati pikice po steni.  Jebelacesta - pa saj je samo "malanje", ne pa cepljenje atoma. Pa daj, zmigaj se že, gotovi ali ne jaz grem ob 20.00 gledat Gostilno. In ko že pomislim na to, da bi zabrisala čopič v vedro z barvo, pa naj ga sam išče in šla brat knjigo (trenutno berem eno zelo dobro) mi reče: "bova skupaj hitreje končala!" In kaj mi preostane drugega, kot da na debelo pogoltnem in malam (z malce večjim čopičem) naprej.
In verjemite mi, da bom tole, da sem pomagala zelo dobro vnovčila, ko bom šla kupit (že ogledane) škornje! ;)

P.s. Da pa ne bi o tem, da stene niso pomarančasto oranžne barve, ampak barve pomaranče, ki je je "orenk" strah!!!