Špageti s paradižnikovo omako in baziliko
Ko sem vzljubila kuhanje
blog: dogodki / kulinarični dogodki, avtor: 
anamarija1 
Lepi spomini moje mladosti
Že pri najstniških letih je bila moja želja kuhati.
Mama je delala le sedem let, nato je bila prisiljena zapustiti službo zaradi mojih zdravstvenih težav. Popolnoma se je posvetila kuhanju. Karkoli je naredila je bilo odlično, ni pa nikoli prenesla, da bi ji kdo rekel, ta pa ta kuha bolje od tebe. Bila je samozavestna in nobenemu ni zaupala, češ saj ti ne bo nikoli uspelo tako kot meni.
Majhne težave pa so nastale, ko sem se poročila, saj nisem znala skuhati niti jajca na oko. Treba je bilo začeti in kako? Nekje v kotu neke stare kredenze sem našla knjigo Andreje Grum, prvo jed, ki sem jo poskusila po tej knjigi je bila pašta fižol.
Ni za verjeti kako mi je ratala dobra, da me je mož po nekaj letih, ko sva bila v zakonu prvič pohvalil...in tako se je začela moja kuharska odvisnost. Da sem se ob juhi naučila še kaj drugega so se vrstili telefonski klici. Mama in tašča sta mi preko telefona pomagali za kar sem jima še danes hvaležna. Kajkmalu se je začela želja po pripravah slastnih jedi.
Ko sem praznovala okroglih 30 sem bila že dokaj vešča v kuhanju, opogumila sem se in povabila okroglih 40 ljudi. Praznovanje se je zgodilo v naši čudoviti kantinci. Za predjed sem jim naredila govejo juho in krompirjeve svaljke z golažem, pač pa vsak si je izbral kar mu je bilo ljubše, pet skled solate in kar nekaj peciva, ki se zdaj ne spomnem natančno kaj, takrat sem bila "specialistka" v peki. Za večerjo pa sem jim naredila lazanjo. Še danes sem važna, ker sem bila deležna toliko pohval, da se je kadilo... .
Z leti so se zvrstile zabave tudi brez razloga, samo da bi kuhala... Po žurih do zgodnjih jutranjih ur in, ko so lokale zapirali ni bilo težko uganiti kam pa zdej? K Anamariji na pojedino. Velikokrat sem ob 2-3 ponoči, kuhala prav z užitkom, saj po napornem večeru se je zaleglo nekaj preprostega in domačega.
Včasih sem s še otečenimi očmi in z eno nogo na pojstli razmišljala koga bi danes povabila, jah, taka sem bila in skoraj taka sem še danes, neizmerno sem, in uživam v ustvarjanju.
Mamina "kritika", je bila odločilna, da še danes vneto kuham z veliko mero ljubezni.
Prejšnji teden sem delala listnato testo, mož me je gledal in rekel, kaj ti bo useplo? Sploh ne razmišljam o tem, da mi ne bi uspelo.
Zato mladim svetujem, nikoli, ampak res nikoli pomisliti, da vam ne bo uspelo, nikoli ne delati s strahom. Vse in vedno uspe, če je le trdna volja, veselje in ljubezen.
Moja misel : " Kuhanje je ljubezen, brez ljubezni ni življenja"
Blogi istega avtorja
- Matični kvasni nastavek
- Ni tako težko kot se zdi
- Mojemu atu
- Iz Koroške na Obalo
- Vrhunska sladica
- Zgodovinski ulov
- Nostalgija
- Videz res vara?
- Skuša z zeljem z Lastova
- Naravno zelena
- Vkuhano sadje
- Moja prva ljubezen
- Ko sem osvojila najvišjo slovensko goro
- Mini šarkeljčki - postopek
- Zakladi vrta v kozici
- Moj drugi dom
- Končno sobota
Mnenja o blogu
Anamarija, krasno, da uživaš pri kuhanju. Pred leti sem tudi jaz, zelo. Se mi je zdelo, da sem bila najsrečnejša, kadar sem stala ob pultu in štedilniku in si tudi marsikaj sproti zamislila in uspela. Še danes mi je v veselje, spontana pohvala domačih pri mizi. Tudi, ko pripravim čisto vsakdanjo in običajno jed, samo, da je okusno pripravljena.
Torej, mene je pa pretirano kuharsko ustvarjanje z leti minilo. Sedaj obroke, ki so včasih obsegali pet ali šest jedi, raje porazdelim na tri dni. Si rečem, saj ni zdravo preveč jedi naenkrat mešat, bomo kar malo po dnevih razdelili, pa je. In mi paše, ko se prestavim izza štedilnika v kakšen drugi konec stanovanja. Da ne bo pomote, tista mera ljubezni do kuhanja, da se mu posvetim v celoti dokler traja, je pa ostala.
Anamarija, krasen zapis! Tole bi morali prebrati vsi mladi, ki so na poti v svoje gospodinjstvo, polni strahov in predsodkov, češ "ma, saj jaz ne bom nikoli znal/a ...". Veselje in ljubezen in užitek v ustvarjanju so res tisti pravi recept! Le tako naprej :)
Kar nekaj vas je, ki vas vedno ampak res vedno rada preberem. Ne le zato, ker si Primorka, predvsem zato, ker v tvojih zapisih veje neka neverjetna pozitivna energija. Tudi jaz rada kuham, toda kaj ko je tako težko uskladiti kaj bomo danes kuhali (da bodo vsi jedli, da bo počakalo na popoldan, ko se bomo zbrali doma, da potem ne bo preveč dela.............) Ravno sedaj se ubadam s tem vprašanjem in to mi je najtežje - prava jutranja mora. Bo že...
Sicer pa Anamarija, ti si res carica. Še kaj napiši.
Lep dan
Res je Tedyka, najtežje je zadovoljiti vse. "Za ljubi mir" naredim vedno po dve različni prilogi. Saj je to pri nas dolgoletni običaj, da poleg glavne jedi pripravimo 5-6 prilog in prikuh.
Recimo zraven golaža naredim testenine ali svaljke ali polento. Če imamo zrezke v omaki, naredim pire ali riž na belo, ali pomfri. Zelenjavo pa polovico jo zabelim, polovico dušim.
Je sicer malo več dela, vendar se zaleže!
Hvala vsem, še bom pisala!
Pred že skoraj tridesetimi leti sem tudi jaz pričela samostojno gospodinjstvo z bolj malo izkušnjami, vendar je bilo treba na mizo postaviti kosilo in večerjo za moža in ostarelega tasta. Od mame sem prinesla kuharsko knjigo mojstra Ivačiča in si marsikdaj pomagala z njo, pa tudi po telefonu poklicala mamo, ki je bila odlična kuharica, a me je usmertjalal.Pa tudi v službi smo bile sodelavke približno enake starosti in smo si izmenjavale izkušnje, tako da sem postala kar dobra kuharica. Ko je prišla k hiši "ta mlada", tudi ni bila ni bila preveč vešča kuhanja, vendar sem jo spodbujala, odkrila je kulinariko, ima voljo, tako da nas preseneti odličnimi jedmi.
Res treba je dobre volje, veselja do kuhanja ina tudi spodbude in pohvale, pa gre.
Pridna anamarija,iz tvojih besed veje energija.Bila sem kuharica,temu poklicu sem služila 36 let, če prištejem še vajeniško dobo še tri leta več.V ta poklic sem bila recimo primorana,nekako porinili so me vanj, češ rada kuhaš in čimprej boš prišla do poklica.Bili so taki časi in počasi me je kuharija zasvojila in začela pri delu uživati, pa ni bilo vedno lahko. Ura ki te stalno priganja,ljudje z tisočerimi okusi eni zadovoljni drugi kritični.
Tudi doma sem rada kuhala, pekla,sedaj se mi zdi da sem se izpela,ni več tiste energije,a tu in tam me nekaj prime in v zadnjem trenutku povabim moje na kosilo.Tisti zadnji trenutek je tisti adrenalin ki da kuhanju (vsaj meni) čar,to je tista ljubezen ki jo omenjaš.
Še veliko uspehov ti želim, piši in piši tudi to znaš!!Sem zelo rada tudi postrežena,uživam ko drugi kuhajo zame...
Anamarija bravo!!!Res bi morale današnje mlade gospodinje pripeti tvoj zapis na hladilnik,da bi ga prebrale vsak dan sproti.Skoraj vsi smo pribčližno tako začenjali z Ivačičem na pultu,saj druge knjige pri hiši ni bilo.Strarejši hčerki sem vedno govorila,daj uči se,ko boš imela družino bo treba znat.Vedno mi je rekla"ko bo mus bom že"in je res,zdaj pri 31 je boljša kuharica kot pa jaz in ponosna sem ,da je tako.
Hvala Adalbert, med drugim tudi zelo rada pišem...
Joj, tudi jaz, uživam v kuhanju ampak še bolj, če mi drugi kuhajo, tako je lepo...kaj misliš? So leta ne?
Jesen imam dva sina, ta mlajši uživa skoraj kot jaz v ustvarjanu, ta starejši, pa ne bo lačen!
Zadnjič, ko smo bili na dopustu je pripravil 500 svaljkov, jaz sem bila tako ponosna nanjga.
Ti nekaj zaupam, veš, da jih dela boljše kot jaz...
Zlati naši otroci, so prav pridni!
Tudi tebi, prav prisrčna hvala za lepe besede!
lp!
Jaz sem dobesedno začela z Ivačičem,nekaj mesecev, nato je na žalost umrl.Ampak ostale so mi v spominu spodbudne besede: teorija je na papirju ,praksa je km dela...
Bil je zelo strog in dosleden,sošolcu se je prismodil krompir moral ga je vreči stran in na tržnico po drugega.Sreča da je bila tržnica blizu!
Super!!! Kako lepo mi je bilo prebrati tvoj članek, sem se do drugega odstavka kar poistovetila stabo. Tudi jaz sem mlada kuharica ki je mogla zaradi takih in drugačnih na svoje in začeti svojo kuho.Priznam da mi je kdaj težko in bi se takoj po šihtu najraje zapeljala h "tašči "na kosilo ki naju s partnerjem tako rekoč vsak dan vabi na kosilo, ampak sem se odločno uprla da bom kuhala sama in taka sem začela "packati" take in drugačne jedi.
Saj mi kar gre, samo malo občutka še potrebujem kako z začimbami in omakcami, ampak kot praviš se nikoli ne sme obupat. Moram povedat da mi veliko pomaga ta forum in seveda tel.številka moje mame ki jo sprašujem še tako samoumevne stvari.
Še enkrat. Hvala in nadaljuj s prispevki. Jaz jih zelo rad berem. Kapo dol. In bodi zelo,zelo,zelo ponosna nase.
Nabolši blog tukaj, do sedaj.
Ja, tudi Vidovi so krasni. Občudovanja vredno.
Multivitamin
Ko sem se jaz poročila, sta mi mož in tašča ubila še tisto malo veselja do kuhanja, ker pač nič ni bilo dovolj dobro- tašča je kar solidno kuhala, pa priokus moje rodne pokrajine jima ni bil všeč. Zato sem v kuhinjo vedno stopila z zavestjo, da jaz itak ne znam kaj skuhati. Po 20 letih slabega zakona živim danes z novim partnerjem in svojim najstniškim sinom in menda super kuham?!?!?. Zato sem tudi veliko na tej strani, poskusim kaj novega, in moja dva moška vse pomažeta, tudi kak spodrsljaj. Pa tudi v službi imamo super kuharico, ki mi pomaga z nasveti in me spodbuja, tudi v nedeljo zjutraj jo lahko pokličem in kaj vprašam (Iva, hvala ti!!!). Torej: nikoli ni prepozno za nov začetek! (v vseh pogledih).
Marjja, ženske, ki so ljubljene, občudovane in ki jim je dovoljeno biti Ženske, dobro kuhajo. To je trdil moj ati in vse bolj spoznavam, da drži.
ja dobrojedka, se strinjam. Zato pa zdaj brskam po kulinariki in iščem idejo za jutrišnje kosilo, ki bo zagotovo dobro, ker bo skuhano z veseljem.
Sinu se prisrčno nasmejim, ko reče: "Najboljši kuhar sem na svetu" in mu vse uspe! Včasih je potrebno biti samozavesten, vendar toliko, da ne škodi!
Najbolj me "jezi", da me kdo ponižuje, nato naredim vsega, da dokažem , da se je zmotil in mi večinoma uspe, na splošno v vseh področjih! Drži pa , da sem imela veliko srečo, da so se na moji poti znašle le čudovite osebe!
lp!
A ta teorija drži tudi za moške Dobrojedka ? Ker, tudi mi kuhamo, pravzaprav izvrstno kuhamo in smo velikokrat boljši od žensk.:)))
Jah, ženske včasih kompliciramo, razen mene, zato ste moški boljši kuharji od žensk.
Popolnoma se strinjam s tvojo izjavo Hedonist!
lp!
Ja hedonist, moški izvrstno kuhate. Razlika je edino v tem, da ženske med kuhanjem še posesamo, obesimo perilo, očistimo kopalnico, zlikamo,... pa še kaki mulčki so se nam včasih motali pod nogami, ali pa smo delale nalogo z njimi.... Moški pač samo SKUHATE! In to dobro, ni dvoma! ( Ženske pa potem eno uro pospravljamo za vami) :))))
Večini ljudi, ki jim je kuharija v veselje - pa ni važno katerega spola so - ni težko pripraviti odličnega slavnostnega obeda ob taki ali drugačni priložnosti; običajno si pri taki kuhariji vzamemo čas in ne gledamo na stroške.
Zares zahtevna naloga pa je dobro in zdravo kuhati vsak dan vse dni v tednu in to leta in leta in se pri tem držati nekega stroškovnega limita in upoštevati kaprice in urnike tega ali onega člana omizja.
Že sama nabava zahteva pronicljiv logistični talent, da sploh ne govorim o sami pripravi in pospravljanju dokazov, da se je tisti dan v kuhinji sploh kaj dogajalo.
Japaja je enkrat lani zapisala nekaj v smislu, da moramo pri nasprotnem spolu iskati le najžlahtnejše, če bi bili radi deležni te žlahtnosti.
Ker ima zelo prav, se vsekakor ne bom spuščala v ocene kuharskih sposobnosti in talentov enih ali drugih.
Ampak gledano čez palec, bi pa jaz tam nekje blizu Vodnika na ljubljanskem živilskem trgu postavila en spomenik vsem tistim ženskam in moškim, ki zjutraj razvozijo deco po vrtcih in šolah, opravijo šiht, če še imajo službo, nakupijo, kar si lahko privoščijo in tako rekoč z vrečko med zobmi in s po enim otrokom v vsaki roki padejo domov in se vržejo za štedilnik. In vmes, kot je lepo napisala marjja, še posesajo, obesijo perilo, očistijo kopalnico, zlikajo, pa odpeljejo in pripeljejo nazaj naraščaj iz glasbene šole in tečaja nemščine.
In kakor je to na tem forumu mogoče to težko razumeti, jih je dosti, ki jih kuhanje niti malo ne veseli, predvsem pa ne kuhanje tega tipa.
Forumi (vroče teme)
| Kaj jutri za kosilo? | johana |
| MOJ vrt | malaga |
| malo za hec | anjica1998 |
| Kaj danes za zajtrk | johana |
| Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Video recepti
Polnjene paprike