Ko sem vzljubila kuhanje

Ne vem zakaj bi jim postavila spomenik, Nola, to kar počnejo je pač nekaj povsem običajnega in ker so si to želeli. Kot sem že večkrat napisal,kuham že vse od kar sva z mojo ženo skupaj prej za naju, sedaj za družino ker otroka se še kar tiščita doma. Vsak dan , najmanj en obrok, včasih, če le dopušča čas dva. In tudi po vsakodnevnih nakupih grem sam , sicer je v dvoje lepše in greva zelo rada ampak žena se večino dneva posveča poslu. In po kosilu tudi pomijem sam. Res pa je, da kaj drugega pri hiši ne delam razen kakšnih drobnih tehničnih popravil in dela na vrtu. Ne sesam, ker to počne sesalec, ne perem, ker to počne pralni stroj niti ne likam, ker to počne likalnik. In če bi počel še to potem verjetno sploh ne bi potreboval ženske roke pri hiši, za ta dela, da se razumemo.

In vse to kar počnem počnem rad in z ljubeznijo do tistih, ki jim je namenjeno.

Tebi Anamarija pa globoko opravičilo, ker sem ti povsem nasmetil temo.

Nič ne smetiš, postalo je prav zanimivo branje!

Ojej hedonist, prav tebi podobne iz Crnkovičeve šole (rajši pišejo kot mislijo) sem imela v mislih, ko sem

izrecno podvarila, da obstajajo tudi ljudje, ki jih gospodinjski opravki ne osrečujejo.

Veš, večina prispevkov tukaj (seveda razen tvojih), tako tudi tale moj, nima prav nobene zveze s tabo.

Lepo, da smo že n-tič prebrali kako rad in z ljubeznijo brodiš po svojih okoliščinah, ampak tokrat si z opisovanjem svoje domače idile brcnil malo mimo.

No jaz pač brodim po svojem , ti bi pa rada po tujem - v tem je razlika med nama. Kakšna brca mimo kdaj pa kdaj ni nič pretresljivega, nenehne so bolj problematične.

Hedonist, oprosti, spregledala sem, da je bilo tvoje vprašanje naslovljeno name. Vem, da ste moški izvrstni kuharji in tudi jaz sem imela priložnost uživati v gurmanski moški kuhi. Moj ati je bil odličen ljubiteljski kuhar in prav on me je navdušil za kuharijo.

Vendar se mi zdi, da moški (tudi če kuhate z ljubeznijo), ne kuhate na "ljubezenski pogon". Morda vas imam na nek način za močnejše kot ste, ampak kakor se mi zdi, da "zatirana", nesrečna, depresivna... ženska enostavno ne more pripraviti dobrega obroka, ker bo imela hrana zatrt, nesrečen, depresiven okus, se mi po drugi strani zdi, da pri moških vpliv razpoloženja na kuho ni tako očiten. Lahko pa tudi nimam prav, ti povej!

Ojej, kam je pa šla ta razprava, v večen spor ženska-moški. To ni bil moj namen, ko sem pojamrala o svojem propadlem zakonu, čeprav me ta g. Hedonist nekako spominja na mojega bivšega. Tista finta, da sesalci in likalniki sami delajo..... No, ja, fajn, jaz si zaenkrat takih robotov ne morem privoščiti, da bi šla zvečer spat, zjutraj pa bi me pričakalo čisto perilo v omari, kar samo od sebe.Pa potem g. Hedonista, ki vse to ima,tudi razumem, da ženske roke ne potrebuje pri hiši.

Nola, vse to kar si napisala, o prevažanju otrok, službi, otroških dejavnostih in (slabem ) kuhanju ter gospodinjenju, vrtu in njivi ipd ipd, sem dala skozi in ne pričakujem, da bo g. Hedonist to razumel. zato se mi zdi brezveze s takim človekom tule razpravljati.

Rajši grem kaj skuhat za moje fante.

Cenjena Marjja, nič slabega nisem mislil s to mojo šaljivo teorijo, da stroji itak delajo namesto nas. Niti te nisem hotel prizadeti v tvoji osebni negativni izukušnji, bog ne daj. Hotel sem le povedati, da si vsak kroji svoje življenje po svoje: imeti otroke je vsakemu lastna odločitev, hoditi na trg tudi, nositi vrečke v eni roki in v drugi imeti otroka tudi; pa ne delate tega samo ženske, to sem počel velikokrat tudi jaz, ker sva si z ženo pač delila delo. In nikoli nisem pomislil, da bi zato dobil spomenik. Tako poveličevanje mi gre ensotavno na jetra in ga ne sprejemam. Delamo pač tisto, kar smo si izbrali in pika. Seveda je druga, če partner nič ne pomaga, če je baraba in ničvrednež ampak to je že druga zgodba in za tako stanje so razlogi povsem nekje drugje. Če sem te prizadel , oprosti, res ni bil namen.

Draga Dobrojedka imaš prav vendar ne gre posploševati. Saj veš, izjeme potrjujejo pravilo in nikoli ni vse črno belo.

Še enkrat, nikogar z mojim pisanjem nisem želel kakorkoli prizadeti .

g. Hedonist, hvala za opravičilo, verjamem, da nisi hotel nikogar prizadeti, vendar takole opletati s tem, da si vsak kroji življenje po svoje, ne vem, če ta teorija zdrži. Izguba službe, hudo obolel otrok, popolna nesposobnost pomoči partnerja, vsega tega si jaz nisem sama izbrala. pa tudi marsikatera druga ženska ne, ki se ji je zgodilo kaj podobnega. Zato meni pač te stvari niso smešne, čeprav se mi je uspelo potegniti iz globokega brezna in se lahko pohvalim, da sem danes zadovoljna in uspešna v novi službi z univerzitetno diplomo, z novim partnerjem ter pridnima otrokoma, sin je še doma, hči pa uspešna (in za silo zdrava) študentka, vendar na težki dieti. Tako kot pišeš ti, lahko pišejo tisti, ki jim je bilo življenje pač naklonjeno. Fino, privoščim ti, ampak malo je pa treba včasih pokukati še kam drugam, kjer ni vse tako rožnato in ne morejo "krojiti svojega življenja po svoje". Potrudi se spoštovati tudi take ljudi

Pa da zaključim to razpravo (vsaj z moje strani) s temo, ki ji je blog namenjen: Vsekakor se osebno zadovoljstvo,razumevanje in ljubezen okusi v vsaki jedi.

Danes je sobota, pralni stroj že veselo pere, jaz pa brskam po Kulinariki, kaj naj štedilnik skuha.

Pa lep pozdrav!!!

Se strinjam z avtorico in predhodnicami, kuhanje je užitek. Ko se sama zaprem v kuhinjo, pobrskam po receptih, pogledam kaj je v hladilniku in akcija. Odkrivanje novih kombinacij ali le 'utrjevanje' starih. Ugibanje ali bo tako dobro kot obeta na fotografijah. Prav vidi se, kdaj kuham z ljubeznijo in kdaj ker pač nujno moram. V prvem primeru komot ustrežem mojim pričakovanjem, v drugem sem razočarana nad izdelkom. Na nek način je tudi sproščanje po napornem dnevu, tednu.

Po drugi strani pa je prav tako velik užitek kuhanje v dvoje, ko vsak pripravi del obroka. Skupno ustvarjanje. Skupen obed. In skupno pospravljanje. Ko sva naredila nekaj skupaj. Ko bi le bil večkrat čas za kaj takšnega ..