13. jan 2011 23:09
Amy,
da ne bo nejasnosti: jaz nisem mogla verjet, da nekdo s čim takim lahko misli resno.
Z biti oseben in biti nesramen je pa takole - meje so zelo zabrisane in zelo individualne. Če se s svojimi razmišljanji sam postaviš v javnost, moraš biti pripravljen na to, da bo kdo navdušen, kdo drug bo planil po tebi, tretji se bo zgražal, četrti bo zavijal z očmi, večina bo pa tiho in si mislila svoje ali pa nič, ker jih stvar ne zanima. Meni je tole že od vsega začetka delovalo ne preveč resno - seveda je tudi dojemanje, kaj je resen problem in kaj zajebancija čisto osebna (ali osebnostna) zadeva. Tako da sva tule pač vsaka na svojem in s tem ni čisto nič narobe.
Praviš, da je point v tem, da je zelo lahko govoriti o tem, kako enakovredni smo vsi. Točno, se strinjam, in pri polni zavesti še enkrat izjavljam, da mislim, da smo enako vredni, ne glede na to, da nismo enaki. Ampak ravno tako v tri krasne je kar tako govoriti, kako vsi pa že nismo enakovredni, pri čemer v naprej jasno daš vedeti, da si ti med bolj enakovrednimi, ker te je narava bolj obdarila razumom in pravicami kot nekoga drugega (recimo jastoge, nesrečnike). Osebna merila k sreči niso obvezujoča - ne moja, ne tvoja (za ene škoda, za druge sreča, enkrat tako, drugič drugače - tako je to na svetu).
Ampak me pa vseeno firbec matra, ne morem si kaj, da še jaz tebe ne bi vprašala: a tisto z mačkami na poti k veterinarju in psi, padajočimi v prepad, je zate še vedno resno in konkretno vprašanje, to, kaj bi jaz rekla, če bi mi povedala, da si stara štirideset let, je pa hipotetično in ni namenjeno, da bi o tem razpravljali? Z mojim mnenjem očitno nimaš problemov, ampak z leti jih pa tudi ne bi smela imeti. Pri štiridesetih se lepši del življenja v šele začne. Nič hipotetčno, preverjeno (sem že čez).
Mirno spanje vsem,
Sonja