Hidroterapija - za zdravje in sprostitev

Na zdravilne učinke vodnih terapij ljudje prisegajo že tisočletja. Hidroterapija je bila sestavni del življenja že starih Grkov in Rimljanov. Z akvedukti so dovajali v mesta čisto vodo z gora, da bi jo lahko pili in se v njej kopali. Predvsem pa, kamor koli so prišli, so gradili kopališča.

Kopeli

Voda lahko deluje kot poživilo, lahko pa sprošča, v njej pa lahko telo vadimo ali mirujemo. Kopeli imajo na zdravje veliko koristi in kar je najpomembneje, tudi sami doma lahko izkoriščamo njene prednosti. Sami doma si lahko pripravimo in preizkusimo izmenično toplo in hladno kopel za noge; obloge, pri čemer je potrebno telo oviti v vlažno rjuho, da bi padla površinska temperatura; kompresijske povoje za zvine, udarce, otekline in vnetja; tople obloge; vdihovanje pare ter sedeče in slane kopeli z epsomskimi (grenkimi) solmi.

Toplice in vodna zdravilišča

Toplice niso le sinonim za oddih in užitek, pač pa že dolga leta tudi odlična priložnost za odpravljanje zdravstvenih težav. Toplice so poznane že iz rimskega cesarstva, medtem ko se prva hidroterapevtska zdravilišča pojavljajo od 19. stoletja naprej, ko je Vincez Preissnitz prvi odprl hidroterapevtsko ustanovo. Kot človek strogih nazorov je Preissnitz od svojih pacientov zahteval strogo disciplino z ledenimi kopelmi, oblivanjem in tuširanjem z ledeno vodo, silil jih je ležati v ovojih mokrih rjuh in jim naročal, naj pijejo kar največ vode iz njegovih izvirov. V istem stoletju sta podobni zdravilišči ustanovila še Kneipp v Avstriji in Gully v Angliji. Kneipp je menil, da mora voda ozdraviti vsako ozdravljivo bolezen tako, da topi bolezenske snovi in jih odpravlja iz telesa. Njegova teorija pa temelji na izmenjevanju hladnega in toplega prhanja.

Talasoterapija

Hladne in tople kopeli z morsko vodo so poznane že iz viktorijanskega obdobja. Izraz talasoterapija izhaja iz grške besede thalassa, ki pomeni morje. Talasoterapija sicer vključuje različne aktivnosti v in ob morju oziroma bazenu z morsko vodo – torej plavanje, sončenje, sprehode, športe na in v vodi, poleg tega pa vključujejo še zdravljenje z morsko vodo, kar zajema pitje morske vode, vdihavanje vode v obliki drobnega pršca, škropljenje in polivanje s curki, masaža v vodi in najrazličnejše kopeli, ki so obogatene z oblogami iz mulja in/ali morske trave.

Savne in turške kopeli

Savna in turška kopel sta si v osnovi precej podobni – kopalci sedijo v prostoru, ki se ga v osnovi ogreva z brezovimi poleni. Ko visoke vročine več ne morejo prenašati, obiskovalci stečejo na sneg ali zaplavajo v ledeno-mrzlem jezeru. Mogoča je tudi »masaža« z brezovimi vejami ali z borovimi iglicami, občutek pa je tak kot pri božanju s pekočimi koprivami. Pred petdesetimi leti je savna veljala za čudaško, poznali in prakticirali pa so jo samo Finci. Danes je stanje povsem drugačno – savna je priljubljena pri obeh spolih, v vseh letnih časih in v različnih oblikah. Danes savne večinoma ogrevajo z elektriko in ne več z brezovimi vejami, kot je bilo to prvotno celo zapovedano, vendar niso prav nič manj krepilne. Temperatura v savni naj ne bi bila nižja od 38 stopinj Celzija, lahko pa je precej višja, sploh če posamezniku ustreza in jo lahko prenaša. Finci v savni zdravijo akutne in kronične bolezni, motnje dihalnih poti in veliko drugih težav, odsvetuje pa se jo osebam, ki imajo težave s srcem.