Stevia (3. del)

STEVIA (3.DEL)

Zdravje in varnost

Študija iz leta 1985 poroča, da je steviol, razgradni produkt steviozida in rebaudiozida (dva izmed sladkih steviolnih glikozidov v listih stevije), mutagen v prisotnosti ekstrakta jeter podgan, katere so tretirali z mešanico PCB – vendar so ti izsledki naleteli na kritike zaradi procesnih napak, ki so vodile do interpretacije podatkov na takšen način, da bi se tudi za destilirano vodo pokazala mutagenost. V naslednjih letih so študije na celičnih kulturah in živalih pokazale mešane rezultate v smislu toksilogije in neželjenih učinkov sestavin stevije. Pojavljala so se poročila o šibki mutagenosti steviola in steviozidov, vendar je večina raziskav pokazala na odsotnost teh neželjenih učinkov. Po pregledu študij leta 2008 je 14 od 16-ih študij pokazalo, da steviozidi nimajo genotoksične aktivnosti, 11 od 15-ih študij je pokazalo, da steviol nima genotoksične aktivnosti, nobena študija pa ni pokazala genotoksičnosti rebaudiozida A. Nobenih dokazov ni, da sestavine stevije povzročajo rakava obolenja ali telesne okvare pri rojstvu.

V povezavi s sladkorno boleznijo so študije pokazale poživljajoče učinke stevije na β-celice trebušne slinavke, izboljšano inzulinsko senzitivnost celic v podganah in morda celo spodbujanje produkcije inzulina, kar pomaga uravnavati krvni sladkor. Stevija, zaužita pred obrokom, je občutno znižala raven inzulina po obroku v primerjavi z aspartamom in saharozo. Po pregledu študije leta 2011 so zaključili, da sladilo iz stevije koristi bolnikom s sladkorno boleznijo.

Preliminarne študije na ljudeh kažejo na to, da lahko stevija pomaga zmanjševati visok krvni tlak, čeprav nekatere študije niso pokazale teh učinkov na zmanjševanje krvnega tlaka. Milijoni Japoncev uporabljajo stevijo že več kot 30 let in ne poročajo o neželjenih učinkih. Liste stevije uporabljajo že stoletja tudi v Južni Ameriki, kjer jo že več generacij uporablja kot zdravilo za diabetes melitus tipa 2.

Leta 2006 je svetovna zdravstvena organizacija (WHO) izvedla celovit pregled zadnjih eksperimentalnih raziskav o steviozidih in steviolu, ki so se izvajale na živalih in ljudeh. Ugotovili so, da steviozidi in rebaudiozid A niso genotoksični ''in vitro'' ali ''in vivo'' in da genotoksičnost steviola in nekaterih njegovih oksidiranih derivatov ''in vitro'' ni izražena tudi ''in vivo''. V raziskavah tudi niso našli dokazov o rakotvorni aktivnosti. Poleg tega je v poročilu zapisano, da so steviozidi kazali farmakološke učinke pri bolnikih s povišanim krvnim tlakom ter pri bolnikih z diabetesom melitus tipa 2, vendar so za določitev ustreznega odmerka potrebne nadaljne raziskave.WHO-jev odbor strokovnjakov za prehranske dodatke je odobril sprejemljiv dnevni vnos steviolnih glikozidov do 4mg na kilogram telesne mase (glede na izsledke dolgoročnih raziskav).

V začetku leta 2009 je FDA potrdila, da je Rebiana (rebaudiozid A) varna za uporabo. V dokumentih FDA je opisana tudi toksičnost, ki so jo določili na hrčkih (merilo toksičnosti se izraža kot srednji smrtni odmerek ali LD50) in sicer 5,2g/kg telesne mase pri samcu in 6,1g/kg telesne mase pri samici. V poročilu je naveden tudi podroben seznam mednarodnih študij, referenc in kemijskih analiz.

V dveh raziskavah stevije in njenih ekstraktov leta 2010 niso našli nobenih negativnih učinkov na zdravje. Poleg tega pa so v raziskavi leta 2009 ugotovili, da imajo steviozidi in sorodne spojine anti-hiperglikemično, anti-hipertenzivno, anti-inflamatorno, anti-tumorno, anti-diarejno, diuretično in imunomodulatorno delovanje.

Evropska komisija za varnost hrane je razpravljala o varnosti steviolnih glikozidov iz listov rastline Stevia rebaudiana Bertoni kot sladilo in je podala svoje mnenje 10. marca 2010. Določili so sprejemljiv dnevni odmerek steviolnih glikozidov, izraženo kot ekvivalent steviola, in sicer 4mg/kg telesne mase dnevno. 11. novembra 2011 je evropska komisija dovolila uporabo steviolnih glikozidov kot prehranske dodatke in določila največje dovoljene koncentracije za različne tipe hrane in pijač.