Stevia (2. del)

Stevia (2. del)

Zgodovina in uporaba

Rodu Stevia pripada 240 vrst rastlin, ki rastejo v Južni Ameriki, Centralni Ameriki in Mehiki, nekatere vrste pa najdemo tudi severneje v Arizoni, Novi Mehiki in Teksasu. Prvi jih je raziskoval španski botanik in zdravnik Petrus Jacobus Stevus (Pedro Jaime Esteve), po katerem je rod rastlin tudi dobil ime (Stevia). Prvi so sladko vrsto S. Rebaudiana začeli uporabljati prebivalci Južne Amerike. Listi rastline stevija so 30-40x bolj sladki kot saharoza (navaden sladkor). Listi se lahko uživajo sveži ali pa se dodajo v čaj ali hrano.

Ljudstvo Guarani v Južni Ameriki so rastlino uporabljali že pred 1500 leti. Rastlina se tudi že dolgo uporablja v medicinske namene v Paragvaju in Braziliji. Tam liste tradicionalno uporabljajo že stoletja za sladkanje čaja, kot zdravilo in kot ''sladek priboljšek''.

Steviol je osnovni gradnik sladkih glikozidov v steviji.

Leta 1899 je švicarski botanik Moisés Santiago Bertoni med svojo raziskavo v vzhodnem Paragvaju prvi podrobno opisal rastlino in njen sladek okus. Rastline se nato ni več raziskovalo vse do leta 1931, ko sta dva francoska kemika izolirala glikozide, ki dajejo steviji sladek okus. Te spojine so poimenovali steviozidi in rebaudiozidi, ki so 250-300 krat bolj sladke kot saharoza, so termostabilne, stabilne v širšem pH spektru in ne fermentirajo.

Točni strukturi aglikona in glikozida sta bili objavljeni leta 1955.

V zgodnjih sedemdesetih letih so na Japonskem začeli kultivirati stevijo kot alternativo umetnim sladilom kot sta ciklamat in saharin, za katera se domneva rakotvornost. Kot sladilo se uporabljajo listi rastline, vodni ekstrakt listov in prečiščeni steviozidi. Odkar je japonsko podjetje Morita Kagaku Kogyo Co., Ltd. pričelo s proizvodnjo prvega komercialnega sladila iz stevije leta 1971, Japonci uporabljajo stevijo v prehranskih izdelkih, brezalkoholnih pijačah (npr. Coca Cola) in za vsakdanjo uporabo. Japonci trenutno porabijo več stevije kot v katerikoli drugi državi, le ta pa tam predstavlja 40% celotnega trga s sladili.

Danes stevijo kultivirajo in uporabljajo v prehranske namene tudi druge države vzhodne Azije: Kitajska (od leta 1984), Koreja, Tajvan, Tajska in Malezija. Rastlino lahko najdemo tudi v Saint Kitts and Nevis, v Južni Ameriki (Brazilija, Kolumbija, Peru, Paragvaj in Urugvaj) in v Izraelu. Kitajska je največji izvoznik steviozidov na svetu.

Stevijo v divjini najdemo v polsušnih področjih tako na travnatih površinah kot tudi na gorskem terenu. Rastlina proizvaja semena, vendar jih samo majhen delež vzkali, zato je sajenje klonirane stevije učinkovitejša metoda razmnoževanja.

Ekstrakcija sladkih spojin

Rebaudiozid A ima najmanjšo grenkobo izmed vseh steviolnih glikozidov v rastlini Stevia. Za komercialno proizvodnjo rebaudiozida A se rastlina stevije posuši, nato pa se izvede proces vodne ekstrakcije. Ta neprečiščen ekstrakt vsebuje okrog 50% rebaudiozida A; različne glikozidne molekule ločijo s kristalizacijskimi tehnikami, pri katerih se kot topilo običajno uporabi etanol ali metanol. To omogoča proizvajalcu izolacijo čistega rebaudiozida A.

Državni raziskovalni konzilij v Kanadi je patentiral proces ekstrakcije sladkih spojin iz stevije s kolonsko ekstrakcijo pri temperaturah 0-25°C, kateri sledi očiščenje z nanofiltracijo. Predhodno se izvede mikrofiltracija za zbistritev ekstrakta. Ekstrakt se očisti z ultrafiltracijo, kateri na koncu sledi še nanofiltracija.