Marko Prezelj

1. Ustanovili ste podjetje za uvoz živil. Kako dolgo že poslujete?

Prema bo prihodnje leto praznovala 20. obletnico.

2. Kakšno hrano uvažate? Bojda ste orientirani na vegetarijansko hrano.

Specializirali smo se na uvoz prehrambnih izdelkov, ki so narejeni z upoštevanjem meril zdravega prehranjevanja. Večinoma so pripravljeni iz sestavin ekološke pridelave. Namenjeni niso samo vegetarijancem, veganom ali tistim, ki so izbrali makrobiotični načinprehranjevanja, pač pa vsem, ki iščejo izdelke, primerne za zdrav življenjski slog. Ves čas mislimo tudi na ljudi, ki se spopadajo z najrazličnejšimi alergijami (na gluten, laktozo ...) in poskušamo najti rešitev za njihove težave.

3. Komu jo priporočate (bolnikom, vegetarijancem, vsem, ki želijo zdravo živeti)?

Ker so naši izdelki v nespecializiranih trgovinah običajno na policah skupaj z izdelki za dietno prehrano (največkrat namenjeno diabetikom), ponekod pa na odmerjenih mestih za ekološko hrano, in ker so naše trgovine za zdravo prehrano usmerjene večinoma na izdelke namenjene vegetarijancem, veganom in makrobiotičnemu načinu prehranjevanja, je mnenje, da je tovrstna hrana namenjena ljudem s posebnimi prehranskimi navadami, žal, še vedno prevladujoče.

Menimo, da po njej lahko segajo vsi. Meje med posameznimi oblikami prehranjevanja se brišejo. Vegetarijanstvo dobiva tudi nove oblike (ovo- in lakto-vegetarijancem se pridružujejo »peskatarijanci«- tisti, ki občasno uživajo ribe, »fleksitarijanci«- tisti, ki občasno uživajo tudi nekatere vrste mesa ...). V osemdesetih (pri nas pa še vsa devetdeseta leta) je makrobiotika veljala za ekstremno obliko prehranjevanja, kot neke vrste »zdravilo za raka, zdaj pa že precej časa ubira tudi srednjo pot in je le ena od oblik bolj zdravega življenjskega sloga. Nekatera živila za to obliko prehrane je bilo v osemdesetih nemogoče najti pri nas, danes pa jih srečamo na policah supermarketov.

4. Kje je mogoče kupiti vaša uvožena živila?

Ves čas smo prepričani, da bi morala biti živila, kakršna uvažamo, dostopna čim širšemu krogu ljudi, zato jih ne najdete le v trgovinah, specializiranih za zdravo prehrano, pač pa tudi na policah hiper- in supermarketov Mercatorja, Spara, Tuša, E. Leclerca, prodajalnah Drogeriemarkta in Sanolaborja. Ker nas pri izbiri izdelkov vodi želja, da bi bila kakovost karseda visoka, cene pa čimbolj sprejemljive, upamo, da pri nas ne bo prevladalo pravilo, marsikje v tujini že uveljavljeno, da je kakovost ekoloških izdelkov v nespecializiranih trgovinah nižja.

5. Kaj menite o vegetarijanski prehrani? Ste vegetarijanec?

Stereotipi o vegetarijancih kot tistih, ki jedo »hrano za zajce«, se počasi umikajo. Bolj se ohranja nestrpnost pri sprejemanju vzrokov, ki so pripeljali do vegetarijanstva, veganstva ali makrobiotičnega načina prehranjevanja. Pa še ta, tako se mi dozdeva, je ohranjena bolj med tistimi, ki so »zapriseženi« kateremu od teh. Odkar je kar precej študij, ki naj bi dokazovale, da srčne bolezni in rak manj ogrožajo vegetarijance (seveda ne le zaradi prehrane, pač pa tudi bolj zdravega življenjskega sloga), je odpor do vegetarijanstva, ki je bil pri nas kar močno prisoten, manjši. V zadnjem času število vegetarijancev narašča tudi zaradi etičnih, zdravstvenih in okoljskih vzrokov, še bolj pa zaradi trendovstva.

Imam se za vegetarijanca z občasnimi skoki v svet sodobne makrobiotike, kadar pa želim potešiti radovednost do kulinaričnih dobrot drugih kultur, pa sem fleksitarijanec. Sicer pa mi je blizu misel, ki sem jo našel v knjigi Na konici noža, Saše Veronika o »strpnosti do strpnih«, ki jo je »zašpilil« z navedkom Antonyja Bourdaina (newyorškega kuharja) med opazovanjem prehrambnih navad po svetu: »... ko pridete na obisk  k še tako revnim ljudem kjerkoli na svetu, vam ponudijo meso. In, ali naj jaz potem rečem: »Imate kaj vegetarijanskega?« Menim, da ljudje, ki zavračajo meso, nimajo samo nekaj proti mesu, ampak veliko tudi proti človeštvu.

6. Kaj pa osebno najrajši jeste? Ali kdaj kuhate?

Najrajši jem najrazličnejše solate. Brez njih sem res težko. Sicer imam rad preprosto pripravljene jedi iz kakovostnih sestavin. Čeprav zagovarjam uporabo sezonskih sestavin, kakovost, lokalno in ekološko pridelavo, pa menim, da je pri nakupovanju hrane okus še vedno najpomembnejše merilo.

Kuham bolj redko, zelo rad pa nakupujem sadje in zelenjavo na tržnicah. Vesel sem tega, da na mnogih ekokmetijah spet gojijo stare sorte jabolk, krompirja in drugih poljščin. Rad kupujem pri tistih, ki jedo to, kar prodajajo.

7. Kaj menite o uporabi začimb. Kakšna je njihova vloga v prehrani?

Če ne bi bilo začimb, bi Vasco da Gama ne obplul Rta dobrega upanja, Krištof Kolumb pa ne odkril Amerike ... John Ruskin je v prejšnjem stoletju napisal: »Kaj obsega kulinarična umetnost?

Poznavanje zelišč, sadežev, dišav in začimb ter vsega zdravilnega in blagodejnega na poljih in v gozdovih«. Začimbe so seveda najboljše sveže, če teh ni, pa seveda kar najbolje posušene. Do sveže limonske trave najbrž ne bomo kar tako prišli, ni pa nujno posegati po posušenem česnu, mletem popru,pa tudi piment je boljši, če ga zdrobimo tik pred kuho. Koriandrovi lističi sredi zime, če staknemo kje kakšen res dober avokado, so tudi boljši vsaj suhi, če delamo guacamole, kot da jih nadomestimo s peteršiljem. Brez začimb si kulinaričnega popotovanja v domači kuhinji ne moremo zamisliti. Da začimbe ne dajejo jedem samo značilnih okusov in da so sestavni del številnih zdravilskih tradicij (ajurvedske, kitajske, tibetanske, islamske ..., pa tudi evropske samostanske), vemo že dolgo. Kako je ljudska modrost velikokrat prehitela znanost, pa videvamo vsak da, ko prebiramo o najnovejših ugotovitvah kakšne ugledne skupine znanstvenikov, ki poroča o novih ugotovitvah o najrazličnejših farmakoloških delovanjih najrazličnejših začimb.

Za kurkumin, pomembno sestavino kurkume, ki naj bi preventivno deloval pri nekaterih oblikah raka, so tako ugotovili, da je tisočkrat močnejši, če ga podpre piperin iz popra. Kombinacija obeh je od nekdaj učinkovita v curryju. Najbrž bo odkrita še cela vrsta takšnih kulinaričnih sinergizmov. Sicer pa je že Sveta Hildegarda poznala pravilne odmerke klinčkov, cimeta in muškatnega oreška, ko je pekla kekse za dobro voljo, pa ni nič razpravljala o kumarinu, ki je pred kratkim tako vznemiril našo javnost.

8. Kaj menite o hrani, ki jo uživajo Slovenci? Česa naj več in česa manj uživajo?

Statistični podatki, ugotovitve različnih prehranskih strokovnjakov kažejo, da prehrana Slovencev ni nič kaj obetavna. O izboljšavah našega prehranjevanja lahko beremo vsepovsod, iščemo »škodljiva« ali pa »koristna hranila«, se odločamo o »super živilih«, pa vendar ugotavljamo, da se moramo z omejitvami spopasti sami; od zunaj vsiljeni nasveti ne delujejo.

9. Kaj lahko stori svet za ublažitev lakote v nekaterih deželah nerazvitega sveta?

Vedno znova si domišljamo, da se bo problem lakote rešil. Ker so vzroki kompleksni, jih najbrž ne bomo še dolgo odpravili. Porajajo jih odnosi med ljudmi, ki jih v času, ko se največ pozornosti posveča grožnjam terorizma, zdaj pa še globalni finančni krizi, verjetno ne bodo rešili z lahkoto. Najbrž bomo kot posamezniki še največ naredili z vključevanjem v manjše organizacije za pomoč, kakršne se ukvarjajo s podporo otrokom v nerazvitih predelih sveta, ali pa tvornemu izobraževalnemu delovanju za večjo prehransko osveščenost. Za odpravljanje vzrokov, ki vodijo do lakote, pa še vedno najraje podprem posameznike, obdarjene z občudovanja vredno etiko, kot sta npr. Tomo Križnar in Pedro Opeka.

Gospod Prezelj, najlepša hvala za tale razgovor.