članki

Med karibskimi kuhinjami je kubanska gotovo najbolj znana, med latinoameriškimi pa je že lep čas takoj za mehiško. K njeni popularizaciji so znatno prispevale migracije zadnjih desetletij (ekonomski in politični emigranti v obeh Amerikah, tudi v Evropi), v novejšem obdobju pa tudi razcvet turizma.

Pomembne osebe so vedno tarča raznih paparacev, na kateri se pasejo radovedneži, ljudje, ki vidijo v tem smisel svojega bivanja. Novice si šepetajo drug drugemu in mednje se zmuzne marsikaj, kar sploh ni res. Taka sporočila poplavljajo rumeno, a tudi bolj resno literaturo.

Zamrzovanje hrane kot tehnika dolgoročnega ohranjanja obstojnosti živil je ljudem znano že dolgo časa. Ribiči in lovci naj bi nekoč svoj ulov med zimsko sezono shranjevali kar v neogrevanih objektih¹. Po razvoju sodobne tehnologije takšen način shranjevanja živil ni več potreben, saj so ga nadomestili zamrzovalniki.

Največji slikarji v zgodovini so slikali tihožitja s hrano, predvsem sadjem (Paul Cézanne), a tudi sirom (Floris Claesz), kruhom (Peter Claeszoon), rakom (Abraham Hendrickszoon), orehi (Van Dyck), bučami (Luis Eugenio), zeljem (Juan Cotan), tortami (Waine Thiebaud, Moise Kisling, Paul Cézanne), včasih skupaj z neživimi predmeti, npr. vrčem (Paul Cézanne) in violino (Peter Claeszoon). Priljubljen motiv je zadnja večerja (Dieric Bouts, Leonardo da Vinci, Tintoretto).

Ko pomislimo na riž, si verjetno najprej predstavljamo širna riževa polja nekje na Kitajskem, na njih pa pridne delavce, pokrite s tradicionalnimi okroglimi, na koncu nekoliko zašiljenimi pokrivali.

Ena od največjih težav med ujmami (poplave, potresi, zemeljski plazovi) imajo prizadeti prebivalci s prehrano, čeprav se o tem bolj malo piše.

Večina bralcev si bo rekla: to pa zares ne sodi v kulinariko! Saj tudi ne! Vendar je poučno vedeti, kako so se prednamci vedli do svojih soljudi in kaj so uživali v davni preteklosti.

Nogometno svetovno prvenstvo v Južni Afriki je za nami, v Turčiji pa se začenja svetovno prvenstvo v košarki (letni šport številka 2), ki ga bo obiskalo na tisoče ljudi in zelo veliko Slovencev, zlasti ker je Istambul precej bližji in cenejši od Johannesburga. Zato nas tudi tokrat zanimajo turške jedi, ki si jih bodo privoščili številni tekmovalci, navijači in obiskovalci, a tudi radovedneži, ki ostanejo doma.

Zgodba o kakavovih zrnih in čokoladi je dolga, skrivnostna, nejasna in zapletena, saj sega v davnino; v prvo, morda celo drugo tisočletje pred našim štetjem. Začela se je v Mehiki in Srednji Ameriki, nadaljevala v Evropi in se razširila na ves svet. Skoraj tri tisoč let, morda celo več, je bila čokolada bolj ali manj gosta tekočina; pijača. Kar kot čokolado razumemo danes, je nastalo pred borimi 130 leti v Evropi.

Ljudje že od nekdaj sanjajo, kako bi izboljšali svojo spolno vlogo in odpravili spolno nemoč, o tem je pisal že grški zdravnik Hipokrates. Spolna reprodukcija je izjemno pomembna za ohranitev rodu in človeštva, zato ni čudno, da je bila in je še vedno vzrok vsakovrstnim zdravstvenim, socialnim in psihološkim težavam in zmagam v posameznikovem življenju. Seks je bil vedno ena od najpomembnejših iztočnic človekove osebne in socialne dejavnosti.