Debelost, ješčnost in hujšanje

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) definira debelost kot preobilico telesne maščobe, ki ima negativno posledico za zdravje (1977). Ženske imajo praviloma več telesne maščobe kot moški. Moški z več kot 25% masti in ženske z več kot 30%, so debeli. Zadnja leta se uporablja kot indikator debelosti indeks telesne mase (BMI) ali odnos med telesno težo v kilogramih in kvadratom telesne velikosti v metrih. Izračunate si jo lahko sami.

ebelost je postala prevladujoča lastnost v Evropi in severni Ameriki, posebno v južni in vzhodni Evropi in pri črncih v ZDA. Prevladuje pri 10-23% ljudi v Evropi in 20-30% v Ameriki. Na svetu je danes več kot 300 milijonov predebelih prebivalcev. Tabela kaže stopnje debelosti:

Naslednja tabela pa kaže, koliko je znašala BMI v Evropi in ZDA leta 1993.

oški postajajo debeli zlasti okoli trebula (jabolčna oblika debelosti), ženske pa okoli bokov in zadnjice (hruškasta oblika debelosti). Prva je nevarnejša od druge. Po menopavzi tudi ženske pridobivajo bolj jabolčno obliko.

Debelost naglo narašča v zadnjih desetletjih in danes postaja epidemična v vsem razvitem svetu.

Mnoge teorije poskušajo razložiti vzroke debelosti in njen porast v zadnjih desetletjih.

1. Ena od najstarejših je genetična teorija, ki pravi, da se debelost podeduje. Debeli otroci postajajo debeli odrasli. Otroci debelih staršev imajo desetkrat večjo verjetnost, da pridobijo težo staršev. To pa lahko razložimo bodisi z dednimi vplivi bodisi z družinskimi navadami jedenja. Genetično razlago zagovarjajo mnogi znani avtorji, posebno zato, ker imajo enojajčni dvojčki bolj podobno težo kot dvojajčni, četudi živijo v ločenih družinah. Debelost obvladuje celotne družine in celo širše genetično podobne skupine (npr. Polinezijce). Odrasli, ki so jih kot otroke adoptirale druge družine, so po teži podobnejši biološkim kot adoptivnim stašem. Geni vplivajo na matabolični proces in aktivnost, zato se genetično različni ljudje, ki jedo podobno količino in vrsto hrane in izvajajo podobne vaje (npr. adoptirani bratje in sestre), razlikujejo po teži

2. Družinsko okolje. Okolje pa je tudi pomembno, zlasti družina. V nekaterih družinah občutijo starši zadovoljstvo, ko gledajo svoje otroke jesti in jih silijo k nadaljnim žlicam. Očetova ljubezen se ocenjuje s tem, koliko hrane lahko preskrbi, materina ljubezen, kako dobro kuha in otrokova ljubezen, koliko poje. Tako je krog zaključen. To je posebno značilno za starše, ki so rastli v lakoti (npr. begunci iz nerazvitih dežel, osebe, ki so se po vojni vrnile iz koncentracijskih taborišč).

Ženske so manj fizično aktivne in živijo v okolju, ki jim nudi več hrane (gospodinjstvo). V večini kultur pripravljajo hrano za vso družino. Reko imajo fizično zahtevne poklice in nezaposlenost je pri njih večja.

Oglaševanje in druge vrste propagande prav tako igrajo pomembno vlogo. Ljudje so neprestano bombardirani z oglasi za hrano. Isti oglasi se znova in znova ponavljajo. Če smo prepovedali druge zdravju škodljive oglase (cigatere, alkohol), bi morali prepovedati tudi ponavljajoče se oglase za hrano.

Pomembni sta količina in vrsta zaužite hrane. Jedi, ki vsebujejo mnogo maščobe in sladkorja, privedejo do prevelike teže. Mnoge vsakdanje jedi pa vsebujejo ravno maščobo in sladkor. Posebno slovenska kuhinja je z njima preobremenjena (ocvirki, zaseka, krofi in flancati). Prav tako ju vsebujejo dnevni prigrizki in hitra hrana (hamburgerji). posebno siromašne družine jedo jedi, ki vsebujejo veliko maščobe.

Mnoge študije so pokazale, da je razmerje med socioekonomskim položajem in debelostjo drugačno v razvitih kot v nerazvitih deželah. V razvitih velja obrnjeno razmerje: pripadniki nižjih razredov so debelejši kot pripadniki višjih razredov. V nerazvitih pa velja premo razmerje. Bogataši so debelejši od revežev.

V razvitih deželah se zahteva vitkost, posebno pri ženskah. Zato mnoge ženske poskušajo namerno shujšati. K temu pripomorejo tudi lepotni ideali, ki jih širijo množični mediji, posebno TV, kino in ilustrirane revije.

3. Naslednji dejavnik je kultura. Tradicionalna kitajska in japonska hrana vsebuje več vlaknin in manj maščob kot tradicionalna južna in vzhodna evropska kuhinja. Južna evropska vsebuje več maščob kot severna evropska. Francoska kuhinja pa vsebuje veliko smetane in masla. Verjetno ni naroda na svetu, ki poje več svinjine kot Srbi, ni naroda, ki poje več olja kot Grki in ni naroda, ki poje več rib kot Norvežani.

V lačnih deželah ljudje občudujejo debelost, ker hrana pomeni osebno bogastvo. V starem Rimu so na pojedinah bogatašev gostje pojedli toliko hrane, kot so jo zmogli, potem pa so jo izbruhali in ponovno jedli. Nekdanje navade se danes spreminjajo, ker hrana, posebno kalorična, ni več tako draga. Debelost ni značilna za bogati sloj, temveč za revnejši sloj in sloj, ki meji na revščino.

4. Teorije okužbe. Ena od njih trdi, da je debelost posledica infekcije z virusi. Z njimi so povzročili prekomerno debelost pri miših in piščancih. Tudi nekatere druge bolezni, npr. hipotiroidizem, Chusingov sindrom in nekatere nevrološke motnje peljejo k prekomernemu jedenju in debelosti. Prav tako steroidi in antidepresanti. Pomembni so tudi drugi zravstveni pogoji. Debeljenje se pojavlja po prenejhanju kajenja in po menopavzi. Povsem normalno pa je, da ženska pridobiva težo med nesečnostjo in dojenjem, ker mora hraniti tudi otroka. Povprečna ženska potroši 2000 kalorij na dan, noseča in športnica pa celo 4000.

5. Tudi psihološki dejavniki so nadvse pomembni. Življenje, ki je polno stresov, zelo vpliva na zdravje posameznika. Na splošno se dekleta bolj ukvarjajo z zdravstvenimi problemi kot dečki. Težijo jih menstruacija, nosečnost, debelost, prehrana, bolečine v telesu, depresija, akne in glavoboli. Mnogi ljudje jedo preveč zaradi negativnih emocij, kot so dolgočasje, osamljenost, žalost, tesnoba in jeza. Psihiatre in klinične psihologe često obiskujejo osebe z duševnimi motnjami, posebno depresijo in negativno podobo samega sebe.

K temu dodajmo še učinek propagande. Ljudje so neprestano bombardirani z oglasi, ki kažejo vitke ženske, medtem ko se debeli ljudje kažejo v negativni luči. Zato se debele gledalke počutijo manjvredne in nezaželjene.

Psihologija jedenja razlikuje primarno in sekundarno lakoto zaradi pridobljenih ojačevalcev. Subjektivno lakoto stimulirajo občutki, ki prihajajo iz želodca in trebušnih organov pri pomanjkanju hrane. Kasneje pa se razviojejo sekundarni dražljaji, npr. pogled na hrano ali vonj po hrani ali celo govorjenje o hrani. Ti dražljajo lahko postanejo prevladujoči. Potem človek je, četudi ni lačen in želodec ni prazen. Sekundarni ojačevalci nastenejo že v otroštvu in delujejo vse življenje. Odvisni so tudi od socialnega razreda, ki mu posameznik pripada.

Psihološke in sociopsihološke posledice debelosti in ješčnosti ogrožajo normalen posameznika in vodijo k nezaželjenim posledicam. Zahodna družba zelo poudarja fizični videz posameznika in enači lepoto z vitkostjo, zlasti pri ženskah. V neki študiji so belopolte Američanke ocenjevale debele ljudi kot manj privlačne, inteligentne, srečne, družabne in s slabšim poklicnim in delovnim uspehom. Mnoge so tudi menile, da so debeli ljudje požrešni, leni in nerodni. Debeli ljudje so žrtev posmeha in raznih predsodkov ter diskriminacije pri sprejemanju na delo, v šolah in mnogih socialnih situacijah. Posledica je občutek manjvrednosti, sramu, krivde, nezaželjenosti in razne motnje pri hranjenju (npr. bulimija). Često poskušajo shujšati in se odvračajo od hrane, ko pa klonejo, jedo preveč, da s tem pridobijo nekaj zadovoljstva. Socialne posledica so stigmatizacija in različni vzdevki (npr. bajsi). Negativno občutki so hujši pri ženskah. Mnogi debeli ljudje izgubijo službo, prejemajo nižjo plačo in so diskriminirani v raznih socialnih situacijah.

6. Nekatere teorije pa skušajo prikazati debelost kot posledico človekove evolucije. Naši daljni predniki so nastali v okolju, v katerem je primanjkovalo hrane, posebno kalorične. Milijone let so živeli v v afriških stepah in savanah, kjer je bilo premalo hranljivih snovi. Divje živali so praviloma suhe. Celo divji prašič ima manj masti kot domači. Organizem naših prednikov, Australopitecusa, Erectusa in zgodnjega Sapiensa, je bil fizično šibak. Niso imeli ostrih krempljev in dolgih zob, da bi se z njimi bojevali za obstoj. Fosilni človek je bil majhen in slab tekač, plezalec ali plavalec. Ni znal ohranjati hrane, ki jo je nabral ali ulovil. Kljub temu je preživel, ker je uporabljal razum. Ker so bili praljudje vedno lačni in podhranjeni, so konzervirali energijo v lastnem organizmu v obliki masti. Zato so jedli, kadarkoli je bilo to mogoče, npr. kadar so ubili kakšno večjo žival, kot je bil mamut. Med takimi gostijami pa so bila dolga obdobja stradanja, ko se je uporabljala notranja energija in trošila maščoba.

V stotisočih letihso se razmere spremenile. Fizično in socialno okolje je postalo drugačno. Enako vedenje, ki je bilo nekdaj koristno in nujno, je postalo luksuz. Toda zaradi dednih dejavnikov ljudje še vedno jedo, kadar morejo, in zbirajo čim več maščobe. Prvikrat v zgodovini je postala hrana, zlasti kalorična, poceni in dostopna večini ljudi (vsaj v razvitih deželah). To pa ni več prednost, temveč pomanjkljivost, ki pelje v debelost z nezaželjenimi posledicami. Razen tega so bili predniki fizično neprimerno bolj aktivni kot današnjiki. Na sedežu v avtu ali pred računalnikom ni potrebna fizična aktivnost. Sodobni človek prejme kakih 300% več kalorij na dan kot predniki. Ti so preživeli. Ali bodo tudi današnjiki?

Sedanja epidemija debelosti povzroča človeški vrsti hudo škodo, ker povečuje zdravstveno tveganje. Debelim ljudem grozijo bolezni, kot so diabetes, kap, srčne, arterijske in ledvične bolezni, putika, žolčni kamni, nekatere vrste raka, reproduktivne motnje, artritis, motnje spanja in še mnoge druge. Debelost skrajšuje življenje in dviga osebne stroške za življenje.

Hrana z majhno količino maščobe in malo kalorijami je v poskusih z živalmi podaljšala življenje za 50%. Pri ljudeh bi to pomenilo 140 let (Francozinja Jeane Louise Calment iz Arlesa je dočakala 122 let, kar je najdaljše dokazano življenje na svetu).

7. Ena od evolucijskih teorij je teorija mejne vrednosti (set point theory). Posameznik uživa hrano do določene meje, ki je razmeroma stalna v fazah njegovega življenju. Ta meja zagotavlja dobro zdravje in preživetje kljub spremembam v okolju. Lakota se pojavi, kadar padejo energetski viri pod to mejo, sitost pa, kadar je virov preveč. Teorija ustrezno razlaga, zakaj človek uživa enako količino hrane v različnih življenskih obdobjih in zakaj pridobi po hujšanju težo nazaj. Mnogih pojavov pa ne more razložiti, na primer zakaj danes narašča debelost v deželah izobilja in škodljive posledice debelosti. Ni verjetno, da bi evolucija utrdila regulacijske mehanizme na mejah, ki ogrožajo obstoj.

8. Teorija ugodja. Po njej ljudje uživajo hrano zato, da se počutijo prijetno. Užitna hrana z dobrim okusom jih privlači in hrana s slabim odbija. Tekne jim hrana, ki je nekoč omogočala preživetje, npr. sladki sadeži. Toda to ne more biti edini razlog, ker se jedilne navade razvijejo v družini. Mnoge se vlečejo še iz otroštva Zato je verjetneje, da ljudje razvijejo svoj okus na podlagi interakcije med dednimi in okoljskimi dejavniki.

Glede na negativne zdravstvene, socialne in psihološke posledice debelosti bi pričakovali, da bodo debeli ljudje nadvse motivirani, da izgubijo nekaj prevelike telesne teže. Dejansko jo 40% žensk in 25% moških vsaj enkrat v življenju poskuša znižati. Najbolj znani načini so komercialni programi, kirurški postopki, farmakoliški posegi, fizične vežbe, vedenjske in psihološke terapije.

Komercialni programi ponujajo nadomestke za hrano, vitaminske dodatke in podobne pripomočke za hujšanje. Med kirurške postopke sodijo zmanjšanje prostornine želodca, skrajšanje absorbcijskega predela tenkega črevesja, odstranjevanje maščobnih plasti. Med farmakološkimi sredstvi so zdravila, ki znižujejo lakoto ali povzročajo prehitro sitost ali znižujejo absorbcijo maščobe. Psihološka svetovanja skušajo odkriti in nato odstraniti vzroke debeljenja. Po psihoanalizi je ješčnost poskus doseči zadovoljstvo zaradi prikrajšanega spolnega zadovoljstva. S fizičnimi vežbami skušamo shujšati organizem zaradi spremembe metabolizma oz. z dodatnim "odtokom" energije. Debeljenje se pojavi, kadar je dotok večji od odtoka. Z vajami pa le delno izgubimo težo in same po sebi ne zadoščajo. Danes se uveljavlja tudi skupinska terapija. Debeli ljudje se sestajajo, govorijo o svojih težavah in drug drugega spodbujajo k drugačnemu življenju.

lavni shujševalni postopek pa je dieta - jedenje manj hrane in uživanje drugačne, manj kalorične hrane. Programov in receptov je veliko. Tudi v Kulinarični Sloveniji jih najdemo v Forumu kar nekaj, še več pa v svetovni mreži. V našem forumu predlagajo svetovalci uživanje sadja, paradižnikov, zelenjave - verjetno so vsi ti pridelki koristni, vendar ne zmanjšajo lakote, zato se teža po dieti povrne. Nekateri programi znižujejo kalorije celo na 1500 ali samo 1000 na dan.

Žal nobeden od teh postopkov ni zares učinkovit razen pri redkih posameznikih. Kirurški postopki in farmakološka sredstva dramatično znižajo težo, vedar jih spremljajo nezaželjeni stranski pojavi (utrujenost, slabost, vrtoglavica, nesposobnost koncentracije). Tudi vedenjski in psihološki postopki niso dolgotrajno učinkoviti. Pokazalo se je, da po petih letih kar 95% oseb pridobi težo nazaj, mnogi postanejo celo debelejši, kot so bili prej. Iz tega sledi: osebe, ki hujšajo, naj se posvetijo bolj temu, kar se dogaja po hujšanju, kot pa med hujšanjem.

Vse te terapije so neuspešne, ker delujejo proti podedovani telesni težnji po jedenju. Zahtevajo omejevanje, ki je neprijetno, kljub izjavam shujšanih oseb, da "se še nikoli niso počutile tako dobro". Če bi se zares tako počutile, se ne bi zredile nazaj. Med hujšanjem se v organizmu znižuje raven hormona ghrelin, kar povečuje občutke lakote, čemur sledi jedenje. Zaradi tega hormona se pojavljajo medosebne razlike. Nekdo lahko uživa manj hrane in vežba več, a kljub temu ne izgubi teže. Drugi je več in vežba manj, a pridobiva težo.

ljub negativnim rezultatom pa nekatere osebe vendarle trajno izgubijo težo. Študije so pokazale, da gre za ljudi, ki se odrekajo prevsem maščobam, ki si večkrat izmerijo telesno težo in ki so fizično aktivni vsaj eno uro na dan. Trajnega učinka pa ne daje nenadno in globoko znižanje teže, kar obljublja večina programov. To, kar je hitro pridobljeno, je hitro izgubljeno. Hujšanje na horuk tudi vrača težo na horuk. Boljše je počasno izgubljanje teže. Uživanje manjše količine drugačne hrane (z manj maščobe in manj sladkorja) mora postati stil življenja, tako da hrana izgubi mik, ki ga je imela. Kadar na vprašanje: "Zakaj ne ješ?" sledi odgovor: "Ker hujšam?" stil življenja še ni spremenjem. Šele ko sledi odgovor: "Ker ne čutim potrebe," je debela oseba na pravi poti k ozdravitvi. Pomembno je , da oseba, ki klone in enkrat ali dvakrat poje preveč hrane (npr. na kakem sprejemu, picknicku ipd), ne začne spet jesti tako kot nekoč, temveč po tem "grehu" nadaljuje z dieto.

Tudi družbene ustanove in skupine lahko marsikaj storijo, da se ustavi sedanja epidemija debelosti. Ljudje lahko več telovadijo, se izobrazijo, da vedo, kaj je primerna hrana in še marsikaj podobnega, čeprav ne morejo spremeniti dednosti. Družine bi morale nehati spodbujati otroke k jedenju. Omogočiti bi jim morale čim večjo fizično aktivnost in jim nuditi primernejšo hrano. Debelenje začenja v otroštvu. Šole bi morale poučiti starše, vlade pa nadzirati oglaševanje v medijih.

V.P.