Miklavž in miklavževanje

Miklavž je bil velik dobrotnik in danes se ga veselijo predvsem otroci. Starejši si dajemo dragocenejša darila bolj za Božič, Novo leto, godove in rojstne dneve, za miklavžev dan pa bolj otrokom. Ker je bilo takrat krščanstvo nezaželjeno, so rimske oblasti miklavževanje preganjale. Cesar Konstantin je leta 325 v Nikeji sklical ekumenski koncil in tedaj je sveti Nikolaj ostro nastopil proti Ariju, ki je vodil versko sekto arianov. Ker je Arija tudi fizično napadel, so ga zaprli, a je po legendi devica Marija ukazala, da so ga izpustili.

Sveti Nikolaj je bil zaščitnik mornarjev in ribičev. Ljubljanska stolnica je posvečena svetemu Nikolaju, ker je bila Ljubljanica tedaj plovna reka in so po njej prevažali razno blago.

Sv. Nikolaj je bil svoj čas (približno 1800 let nazaj) škof. V svojem življenju so ga vsi poznali kot dobrega človeka. Nekoč so tri mlada dekleta živela v oblasti svojega grofa, kjer so zelo trpele. Želele so se poročiti, a se niso mogle, ker niso imele dote. Nihče pa ne ve, kdo je napisal škofu Nikolaju pismo, v katerem je prosil za pomoč zanje. Ta je ponoči prinesel v njihove cekare 3 kepe zlata. S tem jim je zagotovil poroko. Po smrti ( 6. decembra) smo dodelili nebesom tudi njegovo ime med znana imena mučenikov ter tudi svetnikov. Miklavž naj bi po stari navadi vsako leto na ta dan obiskal vse ljudi, ki so se vsaj trudili biti dobri.

Miklavž je oblečen po zgledu liturgičnih oblačil v dolgo belo obleko (albo) ter mašni ali večernični plašč (pluvial). Na glavi nosi mitro; to pokrivalo je za Miklavža pač najznačilnejši del tako v odevalnem kot simbolnem pomenu. Spominja na šilasto kapo, ki so jo nosili judovski svečeniki kot znak oblasti. V roki drži škofovsko palico, ki je zgoraj zavita, okrašena, v drugi roki pa ima, a ne vedno, knjigo. V njej piše z zlatimi črkami, kaj so počeli pridni otroci, in s črnimi, kaj so uganjali nepridipravi. Po izročilu mora imeti Miklavž dolgo belo brado. Roke pa mu navadno tiče v belih rokavicah.

Bil je bil velik dobrotnik. Njegovi starši so bili bogati, a je vse podedovano bogastvo razdelil revežem. Danes na Miklavžev dan starši obdarujejo otroke. Obdarujejo jih z igračami, zlasti pa z izbranimi jedmi. Takrat je bilo veliko otrok lačnih. V zadnjih stoletju prirejajo tudi miklavževanja, sprevode s svetnikom, za katerim hodijo angeli in parklji, ali pa prirejajo darovanja v zaprtih dvoranah.

Še nedavno je bilo miklavževanje glavni obdaritveni dan v letu, zdaj pa ga spodrivajo drugi prazniki, zlasti Božič, Novo leto ter god in rojstni dan. Ne tako daleč nazaj smo praznovali dedka Mraza, ki je prišel iz Rusije. Miklavž se razlikuje od njega v tem, da je svetnik, ki prihaja iz nebes. Kot prebivalca nebes ga spremljajo angeli in parklji. Spremljajo ga tudi trije otroci (ta navada se opušča).

Darila so vse mogoča, od dragocenih otroških vozil do plastičnih pajacev. Ponavadi pa so skromna, pogosto v nogavicah prinese suho sadje: orehe, jabolka, fige, mandarine, suho sadje, sladkarije ... Poredne pa na žalost čaka le šiba. Nekoč so matere šivale »punčke iz cunj«. Glavno darilo pa so izbrane jedi, zlasti redke, kar je bilo nekoč nadvse pomembno, ker so bile državne meje zaprte in ga ni bilo mogoče kupiti v domačih trgovinah. Dan se konča z dobro večerjo, čeprav ne poznamo posebnih miklavževih jedi.

Miklavž se pojavlja tudi na božičnih znamkah. Po njem se imenujejo nekatere cerkve, npr. katedrala svetega Miklavža v Novem mestu. Na Dolenjskem imamo občino Miklavž, na Dravskem polju osnovno šolo Miklavž in v Ormožu gasilsko šolo Miklavž ter Turistično kulturno društvo Miklavž. Skoraj bi lahko rekli, da Miklavž prihaja iz Slovenije.